Pri svojem poslanstvu pedagoga mi je pomembno, da imam pred seboj veliko sliko procesov, ki se odvijajo pred menoj. Gre za dve različni poglavji vzgoje in izobraževanja. Prvo bolj sodi na področje vzgoje in zadeva učenčev razvoj v zrelo in odgovorno osebo. Pri tem pa ni bistveno to, kar jaz kot pedagog mislim, da bi ta oseba morala postati, temveč to, kar lahko postane, če ji le to tudi omogočimo. Pedagoški poklic je veliko bližje vrtnarskemu kot pa kiparskemu, če se razumemo. V tem smislu je izjemnega pomena, da kot pedagog tudi zelo dobro poznam faze razvoja otroka in mladostnika. Zakaj? Ker bom tako bolje pripravljen na odgovore za njegove naravne potrebe in bolj čuječ pri sprejemanju njegovih vsakodnevnih izzivov, s katerimi se bo soočal na svoji poti razvoja.

Drugo poglavje pedagoških procesov pa sega bolj na področje izobraževanja. Čeprav se tudi pri prvem ukvarjamo s tistim KAKO pristopiti k učencu, pa je vendarle potrebno imeti v mislih tudi tisti KAJ, ki ga posredujemo učencem oziroma jim predvsem pomagamo, da ga sami samostojno raziskujejo in odkrivajo. Z bolj razumljivo govorico bi temu lahko preprosto rekli učna snov. Kako je sedaj s tem, če imamo v mislih veliko sliko?

Predstavljajmo si, da pedagogi in učenci skupaj plujejo na isti ladji skozi širna morja, da odkrijejo otoke znanja, ki jim bo ne samo koristilo v življenju, temveč predvsem pomagalo bolje razumeti svet na katerem vsi skupaj živimo in posledično tudi bolje spoznati, kdo smo vsi mi, ki na njem živimo. Preden torej zajadramo v pristanišča določenih predmetnih področij, se posvetimo medsebojni povezanosti teh varnih pristanov v nekakšno veliko pomorsko zvezo, ki skrbi za to, da ima osvojeno znanje tudi smisel. Kajti brez smisla znanje ostane samo zase in s tem izgubi pomen, ki bi ga imelo, če bi bilo vezano na veliko sliko.

Če smo prej rekli, da je pri poglavju vzgoje velika slika otrokov razvoj na podlagi njegovih še neodkritih možnosti, ki jih ima v sebi in je posledično pedagog pozoren opazovalec tega razvoja in procesov, ki so nanj vezani, se zdaj postavlja vprašanje, kaj točno je ta velika slika pri poglavju izobraževanja?

Odgovor ni en sam, saj obstaja več pristopov, kako se lahko lotimo izobraževanja z vidika celostne prepletenosti področij znanja med seboj. Sam sledim velikim zgodbam, ki so del Montessori pedagogike, pravzaprav so nekakšen temelj vsega znanja, ki ga otrok postopoma odkriva in raziskuje. Te zgodbe so:

• Zgodba o nastanku sveta
• Zgodba o prihodu življenja na Zemljo
• Zgodba o prihodu človeka
• Zgodba o nastanku pisave
• Zgodba o nastanku števil

S temi velikimi zgodbami že majhni otroci lahko vstopajo v veliko sliko, kjer znanje še ni razdeljeno na posamezne discipline ali predmetna področja, temveč je na pripovedni način povezano s smislom našega obstoja na Zemlji.

Pri svojem poslanstvu pedagoga mi je pomembno, da imam pred seboj veliko sliko procesov, ki se odvijajo pred menoj. Gre za dve različni poglavji vzgoje in izobraževanja. Prvo bolj sodi na področje vzgoje in zadeva učenčev razvoj v zrelo in odgovorno osebo. Pri tem pa ni bistveno to, kar jaz kot pedagog mislim, da bi ta oseba morala postati, temveč to, kar lahko postane, če ji le to tudi omogočimo. Pedagoški poklic je veliko bližje vrtnarskemu kot pa kiparskemu, če se razumemo. V tem smislu je izjemnega pomena, da kot pedagog tudi zelo dobro poznam faze razvoja otroka in mladostnika. Zakaj? Ker bom tako bolje pripravljen na odgovore za njegove naravne potrebe in bolj čuječ pri sprejemanju njegovih vsakodnevnih izzivov, s katerimi se bo soočal na svoji poti razvoja.

Drugo poglavje pedagoških procesov pa sega bolj na področje izobraževanja. Čeprav se tudi pri prvem ukvarjamo s tistim KAKO pristopiti k učencu, pa je vendarle potrebno imeti v mislih tudi tisti KAJ, ki ga posredujemo učencem oziroma jim predvsem pomagamo, da ga sami samostojno raziskujejo in odkrivajo. Z bolj razumljivo govorico bi temu lahko preprosto rekli učna snov. Kako je sedaj s tem, če imamo v mislih veliko sliko?

Predstavljajmo si, da pedagogi in učenci skupaj plujejo na isti ladji skozi širna morja, da odkrijejo otoke znanja, ki jim bo ne samo koristilo v življenju, temveč predvsem pomagalo bolje razumeti svet na katerem vsi skupaj živimo in posledično tudi bolje spoznati, kdo smo vsi mi, ki na njem živimo. Preden torej zajadramo v pristanišča določenih predmetnih področij, se posvetimo medsebojni povezanosti teh varnih pristanov v nekakšno veliko pomorsko zvezo, ki skrbi za to, da ima osvojeno znanje tudi smisel. Kajti brez smisla znanje ostane samo zase in s tem izgubi pomen, ki bi ga imelo, če bi bilo vezano na veliko sliko.

Če smo prej rekli, da je pri poglavju vzgoje velika slika otrokov razvoj na podlagi njegovih še neodkritih možnosti, ki jih ima v sebi in je posledično pedagog pozoren opazovalec tega razvoja in procesov, ki so nanj vezani, se zdaj postavlja vprašanje, kaj točno je ta velika slika pri poglavju izobraževanja?

Odgovor ni en sam, saj obstaja več pristopov, kako se lahko lotimo izobraževanja z vidika celostne prepletenosti področij znanja med seboj. Sam sledim velikim zgodbam, ki so del Montessori pedagogike, pravzaprav so nekakšen temelj vsega znanja, ki ga otrok postopoma odkriva in raziskuje. Te zgodbe so:

• Zgodba o nastanku sveta
• Zgodba o prihodu življenja na Zemljo
• Zgodba o prihodu človeka
• Zgodba o nastanku pisave
• Zgodba o nastanku števil

S temi velikimi zgodbami že majhni otroci lahko vstopajo v veliko sliko, kjer znanje še ni razdeljeno na posamezne discipline ali predmetna področja, temveč je na pripovedni način povezano s smislom našega obstoja na Zemlji.