V SNOVANJU DUHOVNE DOMOVINE*

Triptih zgodb z uvodom in epilogom

»Ideja naroda ni v tem, kar sam misli o sebi v času,

temveč, kar Bog misli o njem v večnosti.«

(Vladimir Sergejevič Solovjov, Ruska ideja 1888)

 

Uvodno pojasnilo

Slovenija je tudi moja in tvoja duhovna domovina. Kaj to pravzaprav pomeni? Najprej verjetno to, da smo Slovenci tekom zgodovine ustvarili prostor ne samo materialnega ali kot bi danes razumljiveje rekli, gospodarskega razcveta, temveč tudi vsega tistega, kar nima cene in je na nek način neminljivo. To je svet umetnosti, literature, religije, jezika in vsega, kar niti besede ne morejo izraziti. Je nekakšen svet tišine, ki je za mnoge izmed nas posvečena, kot je posvečeno vse prvinsko in neokrnjeno v naši prelepi deželi. Tudi to je prostorje duhovnosti. Tišina preštevilnih skritih kotov v gozdovih in tišina juter v krušljivih skalah. Ali pa morje, ki tiho valovi v večerni zarji. Odtis tišine imajo v sebi tudi vsi tisti, ki jih ni več med nami in o njih pričujejo podobe v besedi, sliki, delih … V resnici je s pečatom tihote zaznamovan prav vsak, ki se zaveda svoje minljivosti že za časa življenja. To je stanje duha, ki kljub krhkosti sveta upa na večno domovino. Nadalje je torej duhovna domovina kraj, ki ga vsi šele pričakujemo. Je to še Slovenija? Odgovor ne more biti enoznačen. Je, če mislimo na bistvo vsake, torej tudi slovenske dežele. Ni, če si predstavljamo deželo na zemlji. V čem je potem sploh smisel, da razmišljamo o domovini, ki je v radikalnem smislu pravzaprav ni? Odgovor je preprosto protislovje. Ravno v odmikanje uresničenja duhovne domovine je položena njena srž. O njej ne moremo imeti niti prave ideje v vsakdanjem pomenu, kajti to bi že pomenilo, da smo ji dali status znanega in dostopnega. Resnična duhovna domovina je stvar vere v to, da pod površjem vsega obstoječega ali pa tik nad njim obstaja resničnost, ki je ni mogoče zaobjeti s človeškimi kategorijami. Kljub temu je realna in to celo bolj kot vse vidno in otipljivo. Kako jo potem lahko izkusimo, se do nje sploh opredelimo? To bi bilo popolnoma nemogoče, če ne bi bili ljudje, torej tudi Slovenci, duhovna bitja, ki imajo to moč, da resničnost dojemamo tudi na duhoven način. Pojmi ne zadoščajo več, potrebujemo simbolno govorico, ki izhaja iz neposrednosti življenja. Duhovna domovina daje odgovor na vprašanje, kaj Slovenija lahko postane in ne, kakšna bi Slovenija morala biti. Ker ta razlika na prvi pogled ni tako očitna, potrebuje dodatno razlago.

Če otroku govorimo o vrednotah, mu po navadi pridigamo o edinem pravilnem načinu življenja. Večina otrok se nekako ukloni temu načinu in postanejo poslušni državljani. Žal pa se najde le malo takih, ki se ne morejo upreti temu, da se ne bi uprli. Vendar ni treba, da smo razočarani zaradi njihovega navideznega neuspeha, temveč zato, ker jih je (pre)malo. Povsem drug pristop pa ubere vzgojitelj, ki otroku predstavi prihodnost kot priložnost za življenje. Tu gre za nekaj povsem drugega v primerjavi s tem, kar otrok sedaj doživlja in jemlje kot pravilno. Rezultat uspešnega procesa so odgovorni državljani. Žal pa se najde večina takih, ki temu načinu ne zaupajo, ker se predvsem bojijo sleherne spremembe. Zato slej ko prej izberejo (četudi se najprej močno upirajo sleherni avtoriteti) eno in edino razlago življenja, ki jih slepo sledijo. Mislim, da je več kot očitno, kateri od obeh vzgojnih načel temelji na duhovnem temelju. Slovenija je lahko duhovna domovina za tistega, ki hrepeni po svojih priložnostih. Pravih odgovorov nam ne more dati nihče drug kot edinole mi sami v iskanju duhovnih temeljev življenja.

Naj zato v nadaljnjem besedilu same v sebi spregovorijo tri zgodbe življenja. Bolj simbolnega kot resničnega. Simbol pa je realnost resničnega, ki se skriva pod njegovim površjem ali tik nad njim. Podobnost z resničnostjo je ravno tolikšna, da zgodbi ne verjamemo in toliko drugačna, da ji zaupamo.

1941

Josip se je povzpel po stopnicah v drugo nadstropje prostorne vile svojega sošolca in najboljšega prijatelja Izidorja. Tisti dan se še nista uspela srečati. Kako bi se, ko pa se je vsem tako mudilo na sestanek. Bil je april in zunaj je kimalo še zimsko vzdušje. Sneg je po nižinah že pobralo, a severnik se je še oklepal dežele s svojo močjo. Tudi pogled v hribovje je izdajal, da se zima še ne kani posloviti. Vendar to še zdaleč ni bil edini razlog, da se ljudje ne bi dolgo zadrževali na ulicah ali v parkih ali kod drugod, kamor bi vsaj za kratek čas uspelo pokukati pomladansko sonce. Vedeli so namreč, da se približuje dan, ko se jim bo zatemnilo tisto drugo, veliko bolj svetlo sonce, česar so se najbolj bali že vsaj zadnje dve leti in pol. Pomlad tudi z odhodom zime v resnici nikoli ne bo prišla. Sonce svobode ima temnega sovražnika, ki se je bližal iz severa in bo kmalu potrkal; kaj potrkal, podrl bo vrata in jih s tečaji vred vrgel v Jadransko morje. Narod pa se bo kot jagnje, ki ga peljejo v zakol, tiho uklonil in bo mirno sprejel svojo usodo. Kako bi bilo lahko sploh drugače? Po nekaj bornih poskusih, da bi imeli Slovenci, Hrvati in Srbi svojo državo, bo spet nastopilo bolj normalno (!) stanje udinjanja tujcem. »Prav zato sovražim vse tuje!« je bilo slišati iz ene izmed soban, ki jo je obšel Josip, potem ko se je nekako uspel orientirati v prostorju hiše, ki jo je sicer poznal že od otroških let, a je bila sedaj zelo drugačna. Tukaj sta se namreč dan za dnem igrala z Izidorjem. Josip je odraščal pri teti, starša sta mu umrla, ko je bil še dojenček. Mati kmalu po porodu zaradi hudega vnetja prebavil, oče pa med delovno nesrečo v rudniku krede. Ta izguba ga je spremljala skozi življenje in vseskozi je iskal svoj pravi dom, ki ga je postopoma najdeval v globokem odnosu z Bogom. Medtem ko je Josipova družina živela skromno iz dneva v dan, je bila Izidorjeva dokaj premožna. Oče se je ukvarjal s prodajo usnjenih izdelkov. Ob tem si je ustvaril lepo premoženje. Sodelavci so ga spoštovali zaradi njegove pravičnosti. Po vojni pa je bil eden izmed tistih trgovcev, ki mu je nova oblast trgovino odvzela in jo skupaj z nekaterimi drugimi združila v tako imenovane Naproze. Njega pa so hoteli zapreti zaradi veleizdaje. Še pravi čas se je z družino odpravil v Francijo, od tam pa ga je pot vodila naposled v Anglijo, kjer je pozneje spet odprl manjšo trgovino z igračami. Izidorja takrat ni bilo več z njimi. Dve mlajši sestri in brat, ki je bil ob selitvi še dojenček, so osmišljali življenje staršem v izgnanstvu. Mati pa je med transportom v malem francoskem mestecu oglušela, ko je v bližini počivališča na poti eksplodirala granata iz vojne. Izidor se je od družine ločil v Franciji. Hotel je ostati zakopan v svoje delo, ki ga je pripravljal z vso vnemo. Bogata knjižnica v mestu, kjer so se za nekaj mesecev naselili, mu je to omogočala. Ni hotel vsega pustiti in oditi. Enostavno je vložil preveč truda v pripravo besedila. Pisalo se je leto 1946, a ideja za knjigo se mu je rodila že veliko prej. Ravno tistega aprilskega dne pred petimi leti se je na svojem tedanjem domu sešel z nekaterimi somišljeniki, da bi v zadnjem trenutku uspeli doreči podrobnosti o velikem načrtu, ki so ga imeli.

Josip je torej vstopil v sobo na koncu dolge veže. Izidor se še ni uspel vrniti. Bil je povabljen na srečanje telovadnega društva, ki je kovalo načrte, da bi vstopilo v vseslovensko odporniško gibanje. Za mizo so že sedeli nekateri izmed kolegov, s katerimi sta Josip in Izidor snovala svojevrstni načrt, ki bi pomagal Slovencem v težkih časih, ki so se naznanjali. Med njimi je bila tudi Marijana. To dekle, ki je komaj stopilo v svoja dvajseta, je bila nekaj posebnega v druščini. Ni bila sicer edina ženska, saj so nekateri s seboj pripeljali svoje družice, ki pa se za razliko od Marijane pol toliko niso ogrele za idejo, ki je vela med zbranimi. Marijana je bila celo tista, ki je Josipa sploh nagovorila, da se je pridružil skupini. V njenih očeh je bila skrita božanska iskra, kot je pozneje v svojih spominih zapisal Izidor. Imela je tako izredno moč pričevanja, ki se ni vilo z besedami in idejami, temveč z izrazitim izrazom na obrazu. Pri tem so bile oči ves čas zazrte v človeka pred njo. Ni se utegnila dovolj potopiti v vso skrivnostnost, ki jo je predstavljala oseba pred njo. Z očmi, ki so te požirale, ko si stal pred njo, te je osvojila in pridobila zase. Če bi rekla “Streljaj!”, bi streljal. »Kam bomo šli, če Izidor ne utegne priti nazaj?«, je v tem trenutku vprašala Marijana. Vsi so vedeli, da v vili niso bili najbolj zaželeni in da je samo Izidorjeva prisotnost garantirala, da jih nihče ne bo odgnal. V isti hiši so se tedaj zbirale tudi druge skupine. Izidorjeva mati je bila namreč strastna ljubiteljica umetnosti in znanosti. Ker ji ni bilo potrebno delati, se je večino časa družila s tedanjimi intelektualci vseh vrst in z njimi razpravljala tudi o pomembnih političnih vprašanjih. Tisti dan so bili na tapeti Nemci in njihovo sovraštvo do tujcev. V stanju rahlega obupa, ali se bo Izidor uspel vrniti pravočasno, je v sobo vstopila druščina mladeničev. Bili so bratje Miklavčič. Po srcu vsi predani katoličani. Najstarejši Ignacij se je zadnje čase približal idejam krščanskega socializma, medtem ko sta mlajša brata ostala zvesta Katoliški akciji. Na srečanje jih je povabil Izidor. Miklavčičevi so namreč živeli na manjši kmetiji v okolici Celja, kamor je Izidor zahajal z družino na izlete. Bila pa je to trpka zgodba, kajti trije bratje so doživeli smrt dveh sester dvojčic, ki sta podlegli zastrupitvi s cinkom. Oče je po tragediji zapustil kmetijo in se vrnil na domačijo k staršem, ker ni mogel več spati v isti hiši. Da se ne bi ista zgodba utegnila primeriti takrat še mladoletnim bratom, so se ti z materjo preselili na obrobje Ljubljane. Oče jih je redno obiskoval, mati pa si je našla zaposlitev v tovarni. Živeli so v skromnih pogojih. Vsi trije bratje so se izučili za skladiščnike. Redne zaposlitve niso imeli, so pa pomagali pri raznih opravilih. Tudi pri obnovi Izidorjeve vile so priskočili na pomoč. Vsako jutro so ob pol sedmih hodili k maši, bili so dejavni na karitativnem področju. Kljub svoji revščini so vedno dajali miloščino revežem, ki so jih srečevali. Izidor, ki sicer ni nikoli prestopil praga Cerkve, saj je bil vzgojen v svobodomiselnem ozračju naprednih idej, jih je spoštoval kot prijatelje in zaupnike. Z njihovimi idejami o religiozni prenovi naroda pa se ni mogel poistovetiti. Vseeno je bila namera, ki je združila vse te ljudi v isti sobi zelo blizu nekakšni duhovni revoluciji. Ni bila niti liberalna, niti konservativna. Tudi socialno usmerjeni krogi bi je najbrž ne mogli sprejeti za svojo. Ravno zato je bila nekaj posebnega. Ko so se bratje Miklavčič komaj dobro usedli in si natočili kozarce, je v sobo prihrumel Izidor. Bil je ves iz sebe od navdušenja.

»Prijatelji, če nas napadejo, se jim bomo uprli!« Vsi, ki so ga poznali, predvsem pa Josip, ki mu je bil Izidor kakor brat, ki ga sam nikoli ni imel, so vedeli, da ne misli na kakršenkoli oborožen odpor. Če mu je oče v duha vcepil svobodomiselno naravo, pa je imel po materi izrazit pacifistični čut. »Tako, sedaj smo vsi zbrani in lahko končno začnemo,« je besedo prevzel Josip. »Čas se nam izteka in zato je to morda zadnja priložnost, da vsak dokončno izreče zvestobo naši viziji.« Vsi so v trenutku utihnili in se pomenljivo spogledali med seboj. Nihče ni niti pomislil, da bi se to, o čemer so sklenili dogovor že pred časom, utegnilo sfižiti. Vsi so verjeli na način, kot to počne Marijana. Globoko so bili zazrti v resnico trenutka, ki je stal kot negiben pred njimi. Valentin, srednji izmed bratov Miklavčič, je po daljšem trenutku tišine pomignil svojemu mlajšemu bratu. Ta je vstal, vzel iz žepa Sveto pismo, ki ga je vedno nosil s seboj in prebral sledeči verz iz psalma: »Blagor možu, ki je stavil v Gospoda svoje zaupanje in se ni obračal k upornikom, k tistim, ki se zapletajo v slepilo.« Vsi so zatisnili oči in se prijeli za roke. Tedaj je besedo spet prevzel Josip in izrekel privolitev: »Sprejmem to nalogo in vi ste priče tega!« Zatem so drugi ponovili iste besede. Zadnji jih je izrekel Izidor in ugotovil, da je njegovo srce prejelo radost. Tisti dan je namreč tudi sklenil, kot je pozneje zapisal v svojih spominih, da se ne bo mogel več družiti s prijatelji iz telovadnega društva. Postali so mu tujci. Tukaj pa, sredi sobe, v kateri je najbrž naredil svoje prve korake, je našel svoj pravi dom. Dom, ki se bo čez nekaj dni podrl in se morda nikdar ne bo uspel več postaviti skupaj. Vendar vse to so prisotni še predobro vedeli. Prav zato je bilo tako pomembno, da so ostali zvesti ne glede na vse.

1991

»Ali bo res prišel?« je vznemirjeno vprašala Marijana zbrane. »Zagotovo pride,« ji je pomirjujoče odgovoril Mihael Miklavčič, ki je že celo dopoldne nemirno postopal sem ter tja. Skrbelo ga je namreč nekaj drugega. Od znancev je pred nekaj dnevi izvedel, da so slišali govoriti nekdanjega partizana, kako so nekaj tednov pred iztekom vojne v hosti nedaleč od njihove vasi pobili in zagrebli 30 mladih fantov, med katerimi naj bi bil tudi njegov brat. Mihael je že dolgo vedel, da se je to zgodilo, a nihče mu ni znal povedati, kje točno naj bi to bilo. Niti ni smel o tem preveč spraševati, sicer bi podobna usoda lahko doletela tudi njega. Zato je sedaj ves razburjen razmišljal, kako bi se lotil morebitnega izkopavanja in nasploh, kako naj o tem odkritju pripoveduje drugim. Sklenil je namreč, da bo najprej sam preveril. »Ali te res nič ne skrbi, ali sploh pride?« so ponovno zmotile tišino Marijanine besede. »Ne, to me ne skrbi, ker je obljubil in kar Josip obljubi, to tudi stori.« jo je spet pomiril Mihael. Valentina Miklavčiča so prijeli v večernih urah, ko se je vračal iz popoldanske izmene v tovarni. Kdo bi lahko slutil, da je tisti dan pripravil zadnji popis blaga v skladišču? Dva dneva zatem je namreč umrl nasilne smrti. Edini razlog, ki so ga imeli, je bila obtožba sodelavke, ki ga je videla, da je med malico vzel iz žepa rožni venec in umaknjen od drugih tiho molil. Njegova brata sta ga po izginotju mrzlično iskala in pomagalo ni niti to, da je bil brat Ignacij tisti čas še dejaven pri Osvobodilni fronti. Osebno se je zavzel za svojega brata pri lokalnem funkcionarju obveščevalne službe, a ta ga je hladno odslovil z besedami: »Ista kri še nič ne pomeni. Gotovo si je zaslužil, da so ga prijeli. Le glej, da si ne vzamemo na piko še koga od vas!« V tej grožnji je Ignacij prepoznal Mihaela in ga takoj naslednje jutro poslal na vlak za Trst. Tako so se trije bratje ločili in šele dogodek po skoraj pol stoletja je dva izmed njih spet združil. Morda bosta skupaj lahko sedaj dostojno pokopala še tretjega.

Tisto junijsko nedeljo je bilo v zraku zopet podobno pričakovanje kot pred petdesetimi leti. Tokrat to ni bila v črnino odeta pomladna idila, ki je napovedovala tragedijo stoletja. Prav nasprotno je pripekajoče poletno sonce naznanjalo, da se bližajo zares novi časi pod svobodnim slovenskim soncem. Narod se je že davno odločil, pred nekaj dnevi pa je piko na i postavila še uradna politika, ki se je nekako poenotila v ideji samostojnosti. Do vojnega spopada tokrat ni prišlo, čeprav bi se lahko končalo tudi veliko hujše. Za zbrane na verandi Marijaninega doma pa je bil to končno čas, ko se bodo stari prijatelji ponovno srečali in skupaj želi sadove svojevrstnega načrta, ki so ga zasnovali pred pol stoletja. Nekateri med njimi se bodo, tako kot brata Miklavčič, tukaj sploh prvič videli po dolgih letih. Ne glede na to, da so bili razseljeni na vse konce sveta in se ves ta čas niso mogli in smeli srečati, so si lahko pošiljali pisma. Predvsem pa jih je družila skupna misija, kateri so se zaobljubili na tistem srečanju v Izidorjevi vili. Izidor, najstarejši izmed zbranih, je tudi delil Marijanin dvom o tem, da bo Josip sploh prišel. Bil je namreč edini, ki se do pred slabega meseca dni s pismom ali kako drugače ni javil nikomur. Še domači niso točno vedeli, ali je preživel napad. Celo Izidor je že obupaval in se spraševal, ali stari prijatelj še tlači ubogo slovensko ali katero drugo zemljo. Nato pa so vsi na isti način izvedeli, da še živi. V Slovencu je pod anonimnim imenom izšel članek z naslovom »Zakaj bi se morali Slovenci predvsem duhovno osvoboditi?« Članek, ki bi ga sicer lahko napisal kdorkoli, se je zaključil z besedami »Veliko si storil ti, Gospod, moj Bog, svojih čudovitih del in misli za nas, ničesar ni mogoče primerjati s tabo,« ki so neposredno nadaljevanje istega psalma, ki ga je oni dan pred petdesetimi leti izbral Mihael. Ko je Izidor prebral te besede, je takoj vedel, kdo je njihov avtor. Vseeno je preveril, ali je članek morda objavil kdo drug iz druščine, a ko se je izkazalo, da si nihče ni niti drznil s tako vsebino nastopiti pred javnostjo, so vsi enotno zaključili, da je Josip na poti na srečanje. In res, Josip je po mnogih bridkostih povojnega časa našel zatočišče v predmestju Buenos Airesa, a se je vse do objave članka izdajal za Staneta Bevka in tako v anonimnosti preživel ves ta čas do osamosvojitve Slovenije. Nikoli se ni poročil. Vsak dan je več kot 40 let vestno opravljal delo poštarja. Po upokojitvi pa je večino svojega premoženja razdal revežem in se preselil v najemniško stanovanje k prijatelju, s katerim sta se spoznala kmalu po njegovem prihodu v Argentino. Nihče od Slovencev, s katerimi je imel redne stike, ni niti malo posumil, da gre v resnici za drugega človeka. Po razkritju pa so na dan prišle podrobnosti, da si ga je znan izseljenski pisatelj ravno zaradi njegove silne preprostosti izbral kot navdih pri snovanju glavnega junaka v enem izmed svojih romanov. Josip je namreč po vrnitvi v Slovenijo postal dokaj prepoznavna osebnost. Začetek tega pa je bilo srečanje na verandi pri Marijani.

Vse je bilo torej pripravljeno na njegov prihod. Že kakšno dobro uro so bili zbrani prav vsi tisti, ki so morali biti tam, da bi se veliki načrt končno uresničil. »Ali imaš vse zbrano?« »Vse vse,« je odgovoril Izidor. »Pa govor?« »Tega že držim v rokah.« In potem se je zgodilo, da so se odprla vrata in skozi živo mejo je vstopil Josip, ves ožarjen s ponosom, da bo lahko pridal še svoj delež k celotni zgodbi. Iz usnjene aktovke je ob navdušenju zbranih, ki so ga hiteli objemati in poljubljati na vse strani, s tresočo roko potegnil snop papirjev. Bili so različnih barvnih odtenkov od temno rumene do svetlo modre in tudi snažno beli so kukali iz kupa, ki ga je sedaj prav tako ponosno, kot je vstopil, položil na mizo pred vse zbrane. Po nekaj trenutkih tišine je Izidor začel svoj govor z besedami, ki so pozneje pristale v naslovu knjige: »Dragi prijatelji, danes smo izpolnili sanje!«

2041

»To knjigo je pred petdesetimi leti skupaj s skupino prijateljev napisal in izdal moj dedek.« »Sploh ne morem ugotoviti, kaj lahko pričakujem glede na naslov. Kaj je to duhovna svoboda?« »To je stanje, v katerem človek živi po najvišjih idealih svoje osebnosti. Vsekakor zelo težko dosegljivo, če vprašaš mene.« »Zakaj so potem o tem sploh pisali?« »Ker je bilo to edino sprejemljivo, če so želeli preživeti. Dedek mi je pripovedoval o času druge svetovne vojne in o tem, pod kakšnimi pritiski so bili ljudje, če so drugače mislili in živeli, kot pa je to od njih zahtevala vsakokratna oblast. Na koncu so nekateri zato celo tvegali svoje življenje in ga tudi nesrečno izgubili.« »To je grozno. Torej so v knjigi opisani zločini nad človekom?« »Ne, sploh ne. To tedaj ni bilo ključno vprašanje. Predvsem je avtorje zanimalo, kako bodo preživeli, ko jim bodo razkosali domovino in bodo morali oditi vsak svojo pot.« »Pa so res pisali ves čas, ko so bili narazen?« »Verjetno so, čeprav ni bil namen samo to, da bi si zapisovali duhovna slutenja, temveč, da ne bi pozabili, kdo v resnici so.« »Kako to misliš, a da so Slovenci?« »Tako je, slovenskost jim je bila vir navdiha. Na lastni koži so občutili okupacijo dežele in pozneje njeno navidezno osvobajanje, ki je takim, kot so bili oni, prinesla zgolj nadaljevanje agonije. Po letih osame so se naposled združili predvsem ob besedilu, ki je bilo plod njihove zvestobe enemu samemu cilju – da bi lahko svobodno zaživeli v deželi, ki so jo nadvse ljubili. Večina izmed njih je še lahko doživela nekaj let življenja v samostojni Sloveniji. Moj dedek je bil zadnji preživeli. Umrl je leta 2016 v starosti 96 let. On je bil zame pravi ideal človeka. Venomer je govoril, da je bil njegov najboljši prijatelj Josip tisti, ki ga je vedno znova znal spodbuditi k še bolj popolnemu načinu življenja. Dolga leta sta preživela vsak na svojem koncu sveta, a v knjigi sta bila vedno skupaj. Ko sta se ponovno srečala, sta se vsak dan sestajala na dolgih sprehodih. Po dedkovem pripovedovanju se je omenjeni Josip vsak mesec po en teden postil od vsega govorjenja.« »Torej je bil ves čas tiho?« »Tako je. Celo med sprehodom ni črhnil. Baje je tisti teden vsak dan prebral celoten Janezov evangelij.« »Kaj, a to je kakšen roman?« »Ja, lahko bi rekli tudi tako. Gre za osrednje besedilo, ki govori o življenju Jezusa Kristusa. O njem so nekateri pisali tudi v omenjeni skupni knjigi.« »Sedaj pa ne razumem, kaj ima ustanovitelj religije opraviti s knjigo o Sloveniji?« »Veliko. Ravno v tem je smisel podnaslova knjige. Tisti, ki so dan za dnem izpolnjevali svoje sanje o duhovni domovini, so bili resnično duhovno osvobojeni posamezniki. Vse v kar so dolga leta upali tudi po osamosvojitvi ni postalo uresničeno v polni meri. Ravno v letih okrog dedkove smrti je Slovenija preživljala posebej težke čase in še danes se ni vse uredilo, kot sam dobro veš. Gotovo pa je objava tiste knjige v času kmalu po osamosvojitvi prinesla nekega novega duha v naš prostor in predvsem zelo močno sporočilo.« »Katero torej?« »Predvsem to, da se je mogoče osvoboditi razlik med nami. Moj dedek je bil zagrizen svobodomislec, a je bil v iskrenem prijateljstvu tako z verniki kot neverniki, tako z liberalci kot s klerikalci. Še najbližje mu je bil svetovni nazor socialno usmerjenih krogov, katerim pa nikoli ni želel pripadati po politični liniji. Šele v jeseni življenja je našel pravi izraz za svoj način življenja.« »Je bilo to povezano z njegovim prijateljem Josipom?« »Tako je, Josip je bil vse življenje globok vernik. Ni pa našel izraza svoje vere v prevladujočem katolištvu, niti v katerikoli drugi religiji, temveč se je goreče boril za Človeka. Vsa njegova vera je izraščala iz doživetja, ko je še kot gimnazijec na klopi avtobusa prebral besede iz Svetega pisma.« »O Kristusu najbrž?« »Da, pisalo je ‘Glejte človek’. Ko je odkril, da gre za Janezov evangelij, se je odločil prebrati še preostalo besedilo. Sčasoma je vse prebrano tako vzljubil, da si lahko na podlagi njegovih dejanj sklepal povezavo z odlomki iz evangelija, če si ga seveda dobro poznal.« »Dobro, še vedno ne razumem, kako je vse to povezano s Slovenijo.« »Torej, moj dedek se je naposled tudi sam spreobrnil v vero Janezovega evangelija.« »Torej v krščanstvo?« »Ja in ne, kajti tudi tukaj ni mogel povsem iz svoje kože in se ni hotel zavezati določeni skupnosti. Ravno v tem se kaže to preseganje razlik. Ves ta krog ljudi je hrepenel po domovini, kjer vlada edinost.« »Misliš enotnost? To namreč najbolj manjka Slovencem.« »No vidiš, ravno v tem je največja razlika med tistim, kar so mnogi po izidu knjige očitali mojemu dedku, da gradi nekakšen mehki totalitarizem, ki bo sicer temeljil na miru, a hkrati zahteval enotnost mišljenja, kar pa slej ko prej vodi v ideologijo. V resnici pa je šlo avtorjem za popolnoma drugačno vizijo.« »Za duhovno svobodo?« »Tako je. V duhovnem svetu se razlike med nami ne zabrišejo, temveč stopijo v ozadje v primerjavi z življenjem, ki nam je podarjeno kot priložnost. Edinost za razliko od enotnosti ohranja raznolikost mišljenja in celo načinov bivanja na tem svetu, a vendarle temelji na istem življenjskem idealu. To je svoboda, ki je mogoča samo v ljubezni med nami. To pomeni, da se vzljubimo v različnosti. Človek v resnici tega ne zmore sam od sebe. Če ostanemo na medčloveški ravni, je veliko lažje ljubezen vračati, kot pa biti njen pobudnik. Vendar bi to na koncu pomenilo, da ostane nekdo, ki ga nihče ne ljubi prvi in mora ljubiti vse druge iz sebe. Tega človeka Janez v evangeliju imenuje Beseda. Drugo ime zanj pa je Jezus Kristus. V njem ljubezen, ki je prva, dobi človeški izraz. Gre pa seveda za božjo ljubezen do človeka.« »Kje je torej sedaj Slovenija v tej zgodbi?« »Bodi potrpežljiv in počakaj še trenutek, da prideva do tja. Tudi ko posameznik prepozna ta izvir svobode v ljubezni, je sam ne more udejanjiti na neposreden način. Za to namreč potrebuje druge ljudi, da bi jih lahko ljubil. Samo Bog lahko ljubi svet kot tak in človeka kot takega, kar pomeni v celoti in brezpogojno. Naša človeška ljubezen pa zmore samo delno uresničiti ta ideal, in sicer če se ljubimo med seboj v konkretni situaciji. V tej zavesti, ki je bila seveda v knjigi artikulirana tudi na drugačne načine, kot sem ti jo opisal sedaj, so živeli Josip in prijatelji. Ta opis je namreč v celoti sledil tistemu, kar je prispeval Josip s svojim branjem Janezovega evangelija. Pa vendar so se vsi avtorji strinjali, da je to končni izraz tistega, kar so oni želeli zajeti v svoji bolj psihološki, filozofski in družbeno-kritični analizi preživetega časa. Celo Marijana, ki je spisala pravcato literarno umetnino, je priznala, da je v Besedi ljubezni skrit dokončen smisel upanja njenih protagonistov.« »Kakšen je torej sedaj ta pomen na kratko?« »Duhovna svoboda nas kliče, da sami pri sebi začnemo z dejanji ljubezni, ki nas in druge osvobajajo spon razlikovanja, ki vodi v delitve, namesto, da bi znali živeti v različnosti, ki se nadgrajuje z edinostjo med nami. Vsi namreč sanjamo to kot ideal našega sobivanja. Svet pa nas ima v oblasti, kadar se prehitro zbudimo iz tega sna.« »Sedaj nekako razumem vse to. Slovenija premalo sanja take sanje!«

Spodbudni epilog

Duhovno snovanje in duhovna ustvarjalnost občestva je še neizkoriščena priložnost Slovenije. V tem nismo nič posebnega v primerjavi z drugimi narodi, če se ozremo na sedanjost. Zagotovo pa je naša domovina ostala še veliko dolžna preteklosti, ki smo jo vsaj od programov, ki so sanjali edinost naše dežele, zapravili za boj med različnimi ideološkimi silami. V ospredje je vedno znova stopilo prevladovanje nad drugim. Kako ozko je lahko človeško mišljenje, ki v drugem vidi svojo zrcalno podobo! Duhovne oči pa za razliko vidijo v nas samih spremembo, ki jo spodbuja ljubeči pogled drugega. Ali ni v tem pot iskanja tiste narodove identitete, ki jo vsi v sebi globoko čutimo in po kateri vsi iskreno hrepenimo? Ali bom znal v drugačnem Slovencu prepoznati kal tistega najboljšega, za kar se tudi sam trudim? Ali me bo drugi zmogel odvrniti od tistih slabih namenov, za katere sem še ta trenutek prepričan, da so edini možni? Samo skupaj lahko dosežemo ideal edinosti, ki ni izmišljena. Ni nam potrebno postati nekdo drug v smislu pripadnosti določeni skupnosti ljudi v Sloveniji. Veliko bolj pomembno bo, da se bomo znali v prihodnje med seboj pogovarjati kot ljudje, ne glede na izvor, mišljenje, vero, način življenja. Čeprav bomo zagotovo še naprej ostali pozorni na naše medsebojne razlike, pa bo med nami hkrati lahko vel duh edinosti življenja, ki vse te izhodiščne razlike presega. Kdor drugega ljubi kot drugačnega, ta že izkazuje moč, ki se skriva pod površjem resničnosti ali tik nad njo. Duhovno domovino je še najlepše povzel apostol Pavel, ki zanjo pravi, da v njej »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu«.

Kristjani naj bi to duhovno domovino, to novo življenje, prevzeli za svojo last v skrivnosti krsta. Drugi bi jo lahko postopoma vzljubili iz notranjega vzgiba. Spet tretji se ji bodo morda približali po naključju. Za nekatere bo ta dežela vedno ostala tuj kraj. Tako je bilo od prvega »če bi ded naš ne grešil« naprej in tako bo ostalo v prihodnje. Res pa je tudi to, da se kolesje časa vendarle vrti samo naprej. Tudi v letu 2041.

*Esej posvečam spominu na pokojnega očeta Janeza (1938–2006) in svoji prvorojenki Ivani.

V SNOVANJU DUHOVNE DOMOVINE*

Triptih zgodb z uvodom in epilogom

»Ideja naroda ni v tem, kar sam misli o sebi v času,

temveč, kar Bog misli o njem v večnosti.«

(Vladimir Sergejevič Solovjov, Ruska ideja 1888)

 

Uvodno pojasnilo

Slovenija je tudi moja in tvoja duhovna domovina. Kaj to pravzaprav pomeni? Najprej verjetno to, da smo Slovenci tekom zgodovine ustvarili prostor ne samo materialnega ali kot bi danes razumljiveje rekli, gospodarskega razcveta, temveč tudi vsega tistega, kar nima cene in je na nek način neminljivo. To je svet umetnosti, literature, religije, jezika in vsega, kar niti besede ne morejo izraziti. Je nekakšen svet tišine, ki je za mnoge izmed nas posvečena, kot je posvečeno vse prvinsko in neokrnjeno v naši prelepi deželi. Tudi to je prostorje duhovnosti. Tišina preštevilnih skritih kotov v gozdovih in tišina juter v krušljivih skalah. Ali pa morje, ki tiho valovi v večerni zarji. Odtis tišine imajo v sebi tudi vsi tisti, ki jih ni več med nami in o njih pričujejo podobe v besedi, sliki, delih … V resnici je s pečatom tihote zaznamovan prav vsak, ki se zaveda svoje minljivosti že za časa življenja. To je stanje duha, ki kljub krhkosti sveta upa na večno domovino. Nadalje je torej duhovna domovina kraj, ki ga vsi šele pričakujemo. Je to še Slovenija? Odgovor ne more biti enoznačen. Je, če mislimo na bistvo vsake, torej tudi slovenske dežele. Ni, če si predstavljamo deželo na zemlji. V čem je potem sploh smisel, da razmišljamo o domovini, ki je v radikalnem smislu pravzaprav ni? Odgovor je preprosto protislovje. Ravno v odmikanje uresničenja duhovne domovine je položena njena srž. O njej ne moremo imeti niti prave ideje v vsakdanjem pomenu, kajti to bi že pomenilo, da smo ji dali status znanega in dostopnega. Resnična duhovna domovina je stvar vere v to, da pod površjem vsega obstoječega ali pa tik nad njim obstaja resničnost, ki je ni mogoče zaobjeti s človeškimi kategorijami. Kljub temu je realna in to celo bolj kot vse vidno in otipljivo. Kako jo potem lahko izkusimo, se do nje sploh opredelimo? To bi bilo popolnoma nemogoče, če ne bi bili ljudje, torej tudi Slovenci, duhovna bitja, ki imajo to moč, da resničnost dojemamo tudi na duhoven način. Pojmi ne zadoščajo več, potrebujemo simbolno govorico, ki izhaja iz neposrednosti življenja. Duhovna domovina daje odgovor na vprašanje, kaj Slovenija lahko postane in ne, kakšna bi Slovenija morala biti. Ker ta razlika na prvi pogled ni tako očitna, potrebuje dodatno razlago.

Če otroku govorimo o vrednotah, mu po navadi pridigamo o edinem pravilnem načinu življenja. Večina otrok se nekako ukloni temu načinu in postanejo poslušni državljani. Žal pa se najde le malo takih, ki se ne morejo upreti temu, da se ne bi uprli. Vendar ni treba, da smo razočarani zaradi njihovega navideznega neuspeha, temveč zato, ker jih je (pre)malo. Povsem drug pristop pa ubere vzgojitelj, ki otroku predstavi prihodnost kot priložnost za življenje. Tu gre za nekaj povsem drugega v primerjavi s tem, kar otrok sedaj doživlja in jemlje kot pravilno. Rezultat uspešnega procesa so odgovorni državljani. Žal pa se najde večina takih, ki temu načinu ne zaupajo, ker se predvsem bojijo sleherne spremembe. Zato slej ko prej izberejo (četudi se najprej močno upirajo sleherni avtoriteti) eno in edino razlago življenja, ki jih slepo sledijo. Mislim, da je več kot očitno, kateri od obeh vzgojnih načel temelji na duhovnem temelju. Slovenija je lahko duhovna domovina za tistega, ki hrepeni po svojih priložnostih. Pravih odgovorov nam ne more dati nihče drug kot edinole mi sami v iskanju duhovnih temeljev življenja.

Naj zato v nadaljnjem besedilu same v sebi spregovorijo tri zgodbe življenja. Bolj simbolnega kot resničnega. Simbol pa je realnost resničnega, ki se skriva pod njegovim površjem ali tik nad njim. Podobnost z resničnostjo je ravno tolikšna, da zgodbi ne verjamemo in toliko drugačna, da ji zaupamo.

1941

Josip se je povzpel po stopnicah v drugo nadstropje prostorne vile svojega sošolca in najboljšega prijatelja Izidorja. Tisti dan se še nista uspela srečati. Kako bi se, ko pa se je vsem tako mudilo na sestanek. Bil je april in zunaj je kimalo še zimsko vzdušje. Sneg je po nižinah že pobralo, a severnik se je še oklepal dežele s svojo močjo. Tudi pogled v hribovje je izdajal, da se zima še ne kani posloviti. Vendar to še zdaleč ni bil edini razlog, da se ljudje ne bi dolgo zadrževali na ulicah ali v parkih ali kod drugod, kamor bi vsaj za kratek čas uspelo pokukati pomladansko sonce. Vedeli so namreč, da se približuje dan, ko se jim bo zatemnilo tisto drugo, veliko bolj svetlo sonce, česar so se najbolj bali že vsaj zadnje dve leti in pol. Pomlad tudi z odhodom zime v resnici nikoli ne bo prišla. Sonce svobode ima temnega sovražnika, ki se je bližal iz severa in bo kmalu potrkal; kaj potrkal, podrl bo vrata in jih s tečaji vred vrgel v Jadransko morje. Narod pa se bo kot jagnje, ki ga peljejo v zakol, tiho uklonil in bo mirno sprejel svojo usodo. Kako bi bilo lahko sploh drugače? Po nekaj bornih poskusih, da bi imeli Slovenci, Hrvati in Srbi svojo državo, bo spet nastopilo bolj normalno (!) stanje udinjanja tujcem. »Prav zato sovražim vse tuje!« je bilo slišati iz ene izmed soban, ki jo je obšel Josip, potem ko se je nekako uspel orientirati v prostorju hiše, ki jo je sicer poznal že od otroških let, a je bila sedaj zelo drugačna. Tukaj sta se namreč dan za dnem igrala z Izidorjem. Josip je odraščal pri teti, starša sta mu umrla, ko je bil še dojenček. Mati kmalu po porodu zaradi hudega vnetja prebavil, oče pa med delovno nesrečo v rudniku krede. Ta izguba ga je spremljala skozi življenje in vseskozi je iskal svoj pravi dom, ki ga je postopoma najdeval v globokem odnosu z Bogom. Medtem ko je Josipova družina živela skromno iz dneva v dan, je bila Izidorjeva dokaj premožna. Oče se je ukvarjal s prodajo usnjenih izdelkov. Ob tem si je ustvaril lepo premoženje. Sodelavci so ga spoštovali zaradi njegove pravičnosti. Po vojni pa je bil eden izmed tistih trgovcev, ki mu je nova oblast trgovino odvzela in jo skupaj z nekaterimi drugimi združila v tako imenovane Naproze. Njega pa so hoteli zapreti zaradi veleizdaje. Še pravi čas se je z družino odpravil v Francijo, od tam pa ga je pot vodila naposled v Anglijo, kjer je pozneje spet odprl manjšo trgovino z igračami. Izidorja takrat ni bilo več z njimi. Dve mlajši sestri in brat, ki je bil ob selitvi še dojenček, so osmišljali življenje staršem v izgnanstvu. Mati pa je med transportom v malem francoskem mestecu oglušela, ko je v bližini počivališča na poti eksplodirala granata iz vojne. Izidor se je od družine ločil v Franciji. Hotel je ostati zakopan v svoje delo, ki ga je pripravljal z vso vnemo. Bogata knjižnica v mestu, kjer so se za nekaj mesecev naselili, mu je to omogočala. Ni hotel vsega pustiti in oditi. Enostavno je vložil preveč truda v pripravo besedila. Pisalo se je leto 1946, a ideja za knjigo se mu je rodila že veliko prej. Ravno tistega aprilskega dne pred petimi leti se je na svojem tedanjem domu sešel z nekaterimi somišljeniki, da bi v zadnjem trenutku uspeli doreči podrobnosti o velikem načrtu, ki so ga imeli.

Josip je torej vstopil v sobo na koncu dolge veže. Izidor se še ni uspel vrniti. Bil je povabljen na srečanje telovadnega društva, ki je kovalo načrte, da bi vstopilo v vseslovensko odporniško gibanje. Za mizo so že sedeli nekateri izmed kolegov, s katerimi sta Josip in Izidor snovala svojevrstni načrt, ki bi pomagal Slovencem v težkih časih, ki so se naznanjali. Med njimi je bila tudi Marijana. To dekle, ki je komaj stopilo v svoja dvajseta, je bila nekaj posebnega v druščini. Ni bila sicer edina ženska, saj so nekateri s seboj pripeljali svoje družice, ki pa se za razliko od Marijane pol toliko niso ogrele za idejo, ki je vela med zbranimi. Marijana je bila celo tista, ki je Josipa sploh nagovorila, da se je pridružil skupini. V njenih očeh je bila skrita božanska iskra, kot je pozneje v svojih spominih zapisal Izidor. Imela je tako izredno moč pričevanja, ki se ni vilo z besedami in idejami, temveč z izrazitim izrazom na obrazu. Pri tem so bile oči ves čas zazrte v človeka pred njo. Ni se utegnila dovolj potopiti v vso skrivnostnost, ki jo je predstavljala oseba pred njo. Z očmi, ki so te požirale, ko si stal pred njo, te je osvojila in pridobila zase. Če bi rekla “Streljaj!”, bi streljal. »Kam bomo šli, če Izidor ne utegne priti nazaj?«, je v tem trenutku vprašala Marijana. Vsi so vedeli, da v vili niso bili najbolj zaželeni in da je samo Izidorjeva prisotnost garantirala, da jih nihče ne bo odgnal. V isti hiši so se tedaj zbirale tudi druge skupine. Izidorjeva mati je bila namreč strastna ljubiteljica umetnosti in znanosti. Ker ji ni bilo potrebno delati, se je večino časa družila s tedanjimi intelektualci vseh vrst in z njimi razpravljala tudi o pomembnih političnih vprašanjih. Tisti dan so bili na tapeti Nemci in njihovo sovraštvo do tujcev. V stanju rahlega obupa, ali se bo Izidor uspel vrniti pravočasno, je v sobo vstopila druščina mladeničev. Bili so bratje Miklavčič. Po srcu vsi predani katoličani. Najstarejši Ignacij se je zadnje čase približal idejam krščanskega socializma, medtem ko sta mlajša brata ostala zvesta Katoliški akciji. Na srečanje jih je povabil Izidor. Miklavčičevi so namreč živeli na manjši kmetiji v okolici Celja, kamor je Izidor zahajal z družino na izlete. Bila pa je to trpka zgodba, kajti trije bratje so doživeli smrt dveh sester dvojčic, ki sta podlegli zastrupitvi s cinkom. Oče je po tragediji zapustil kmetijo in se vrnil na domačijo k staršem, ker ni mogel več spati v isti hiši. Da se ne bi ista zgodba utegnila primeriti takrat še mladoletnim bratom, so se ti z materjo preselili na obrobje Ljubljane. Oče jih je redno obiskoval, mati pa si je našla zaposlitev v tovarni. Živeli so v skromnih pogojih. Vsi trije bratje so se izučili za skladiščnike. Redne zaposlitve niso imeli, so pa pomagali pri raznih opravilih. Tudi pri obnovi Izidorjeve vile so priskočili na pomoč. Vsako jutro so ob pol sedmih hodili k maši, bili so dejavni na karitativnem področju. Kljub svoji revščini so vedno dajali miloščino revežem, ki so jih srečevali. Izidor, ki sicer ni nikoli prestopil praga Cerkve, saj je bil vzgojen v svobodomiselnem ozračju naprednih idej, jih je spoštoval kot prijatelje in zaupnike. Z njihovimi idejami o religiozni prenovi naroda pa se ni mogel poistovetiti. Vseeno je bila namera, ki je združila vse te ljudi v isti sobi zelo blizu nekakšni duhovni revoluciji. Ni bila niti liberalna, niti konservativna. Tudi socialno usmerjeni krogi bi je najbrž ne mogli sprejeti za svojo. Ravno zato je bila nekaj posebnega. Ko so se bratje Miklavčič komaj dobro usedli in si natočili kozarce, je v sobo prihrumel Izidor. Bil je ves iz sebe od navdušenja.

»Prijatelji, če nas napadejo, se jim bomo uprli!« Vsi, ki so ga poznali, predvsem pa Josip, ki mu je bil Izidor kakor brat, ki ga sam nikoli ni imel, so vedeli, da ne misli na kakršenkoli oborožen odpor. Če mu je oče v duha vcepil svobodomiselno naravo, pa je imel po materi izrazit pacifistični čut. »Tako, sedaj smo vsi zbrani in lahko končno začnemo,« je besedo prevzel Josip. »Čas se nam izteka in zato je to morda zadnja priložnost, da vsak dokončno izreče zvestobo naši viziji.« Vsi so v trenutku utihnili in se pomenljivo spogledali med seboj. Nihče ni niti pomislil, da bi se to, o čemer so sklenili dogovor že pred časom, utegnilo sfižiti. Vsi so verjeli na način, kot to počne Marijana. Globoko so bili zazrti v resnico trenutka, ki je stal kot negiben pred njimi. Valentin, srednji izmed bratov Miklavčič, je po daljšem trenutku tišine pomignil svojemu mlajšemu bratu. Ta je vstal, vzel iz žepa Sveto pismo, ki ga je vedno nosil s seboj in prebral sledeči verz iz psalma: »Blagor možu, ki je stavil v Gospoda svoje zaupanje in se ni obračal k upornikom, k tistim, ki se zapletajo v slepilo.« Vsi so zatisnili oči in se prijeli za roke. Tedaj je besedo spet prevzel Josip in izrekel privolitev: »Sprejmem to nalogo in vi ste priče tega!« Zatem so drugi ponovili iste besede. Zadnji jih je izrekel Izidor in ugotovil, da je njegovo srce prejelo radost. Tisti dan je namreč tudi sklenil, kot je pozneje zapisal v svojih spominih, da se ne bo mogel več družiti s prijatelji iz telovadnega društva. Postali so mu tujci. Tukaj pa, sredi sobe, v kateri je najbrž naredil svoje prve korake, je našel svoj pravi dom. Dom, ki se bo čez nekaj dni podrl in se morda nikdar ne bo uspel več postaviti skupaj. Vendar vse to so prisotni še predobro vedeli. Prav zato je bilo tako pomembno, da so ostali zvesti ne glede na vse.

1991

»Ali bo res prišel?« je vznemirjeno vprašala Marijana zbrane. »Zagotovo pride,« ji je pomirjujoče odgovoril Mihael Miklavčič, ki je že celo dopoldne nemirno postopal sem ter tja. Skrbelo ga je namreč nekaj drugega. Od znancev je pred nekaj dnevi izvedel, da so slišali govoriti nekdanjega partizana, kako so nekaj tednov pred iztekom vojne v hosti nedaleč od njihove vasi pobili in zagrebli 30 mladih fantov, med katerimi naj bi bil tudi njegov brat. Mihael je že dolgo vedel, da se je to zgodilo, a nihče mu ni znal povedati, kje točno naj bi to bilo. Niti ni smel o tem preveč spraševati, sicer bi podobna usoda lahko doletela tudi njega. Zato je sedaj ves razburjen razmišljal, kako bi se lotil morebitnega izkopavanja in nasploh, kako naj o tem odkritju pripoveduje drugim. Sklenil je namreč, da bo najprej sam preveril. »Ali te res nič ne skrbi, ali sploh pride?« so ponovno zmotile tišino Marijanine besede. »Ne, to me ne skrbi, ker je obljubil in kar Josip obljubi, to tudi stori.« jo je spet pomiril Mihael. Valentina Miklavčiča so prijeli v večernih urah, ko se je vračal iz popoldanske izmene v tovarni. Kdo bi lahko slutil, da je tisti dan pripravil zadnji popis blaga v skladišču? Dva dneva zatem je namreč umrl nasilne smrti. Edini razlog, ki so ga imeli, je bila obtožba sodelavke, ki ga je videla, da je med malico vzel iz žepa rožni venec in umaknjen od drugih tiho molil. Njegova brata sta ga po izginotju mrzlično iskala in pomagalo ni niti to, da je bil brat Ignacij tisti čas še dejaven pri Osvobodilni fronti. Osebno se je zavzel za svojega brata pri lokalnem funkcionarju obveščevalne službe, a ta ga je hladno odslovil z besedami: »Ista kri še nič ne pomeni. Gotovo si je zaslužil, da so ga prijeli. Le glej, da si ne vzamemo na piko še koga od vas!« V tej grožnji je Ignacij prepoznal Mihaela in ga takoj naslednje jutro poslal na vlak za Trst. Tako so se trije bratje ločili in šele dogodek po skoraj pol stoletja je dva izmed njih spet združil. Morda bosta skupaj lahko sedaj dostojno pokopala še tretjega.

Tisto junijsko nedeljo je bilo v zraku zopet podobno pričakovanje kot pred petdesetimi leti. Tokrat to ni bila v črnino odeta pomladna idila, ki je napovedovala tragedijo stoletja. Prav nasprotno je pripekajoče poletno sonce naznanjalo, da se bližajo zares novi časi pod svobodnim slovenskim soncem. Narod se je že davno odločil, pred nekaj dnevi pa je piko na i postavila še uradna politika, ki se je nekako poenotila v ideji samostojnosti. Do vojnega spopada tokrat ni prišlo, čeprav bi se lahko končalo tudi veliko hujše. Za zbrane na verandi Marijaninega doma pa je bil to končno čas, ko se bodo stari prijatelji ponovno srečali in skupaj želi sadove svojevrstnega načrta, ki so ga zasnovali pred pol stoletja. Nekateri med njimi se bodo, tako kot brata Miklavčič, tukaj sploh prvič videli po dolgih letih. Ne glede na to, da so bili razseljeni na vse konce sveta in se ves ta čas niso mogli in smeli srečati, so si lahko pošiljali pisma. Predvsem pa jih je družila skupna misija, kateri so se zaobljubili na tistem srečanju v Izidorjevi vili. Izidor, najstarejši izmed zbranih, je tudi delil Marijanin dvom o tem, da bo Josip sploh prišel. Bil je namreč edini, ki se do pred slabega meseca dni s pismom ali kako drugače ni javil nikomur. Še domači niso točno vedeli, ali je preživel napad. Celo Izidor je že obupaval in se spraševal, ali stari prijatelj še tlači ubogo slovensko ali katero drugo zemljo. Nato pa so vsi na isti način izvedeli, da še živi. V Slovencu je pod anonimnim imenom izšel članek z naslovom »Zakaj bi se morali Slovenci predvsem duhovno osvoboditi?« Članek, ki bi ga sicer lahko napisal kdorkoli, se je zaključil z besedami »Veliko si storil ti, Gospod, moj Bog, svojih čudovitih del in misli za nas, ničesar ni mogoče primerjati s tabo,« ki so neposredno nadaljevanje istega psalma, ki ga je oni dan pred petdesetimi leti izbral Mihael. Ko je Izidor prebral te besede, je takoj vedel, kdo je njihov avtor. Vseeno je preveril, ali je članek morda objavil kdo drug iz druščine, a ko se je izkazalo, da si nihče ni niti drznil s tako vsebino nastopiti pred javnostjo, so vsi enotno zaključili, da je Josip na poti na srečanje. In res, Josip je po mnogih bridkostih povojnega časa našel zatočišče v predmestju Buenos Airesa, a se je vse do objave članka izdajal za Staneta Bevka in tako v anonimnosti preživel ves ta čas do osamosvojitve Slovenije. Nikoli se ni poročil. Vsak dan je več kot 40 let vestno opravljal delo poštarja. Po upokojitvi pa je večino svojega premoženja razdal revežem in se preselil v najemniško stanovanje k prijatelju, s katerim sta se spoznala kmalu po njegovem prihodu v Argentino. Nihče od Slovencev, s katerimi je imel redne stike, ni niti malo posumil, da gre v resnici za drugega človeka. Po razkritju pa so na dan prišle podrobnosti, da si ga je znan izseljenski pisatelj ravno zaradi njegove silne preprostosti izbral kot navdih pri snovanju glavnega junaka v enem izmed svojih romanov. Josip je namreč po vrnitvi v Slovenijo postal dokaj prepoznavna osebnost. Začetek tega pa je bilo srečanje na verandi pri Marijani.

Vse je bilo torej pripravljeno na njegov prihod. Že kakšno dobro uro so bili zbrani prav vsi tisti, ki so morali biti tam, da bi se veliki načrt končno uresničil. »Ali imaš vse zbrano?« »Vse vse,« je odgovoril Izidor. »Pa govor?« »Tega že držim v rokah.« In potem se je zgodilo, da so se odprla vrata in skozi živo mejo je vstopil Josip, ves ožarjen s ponosom, da bo lahko pridal še svoj delež k celotni zgodbi. Iz usnjene aktovke je ob navdušenju zbranih, ki so ga hiteli objemati in poljubljati na vse strani, s tresočo roko potegnil snop papirjev. Bili so različnih barvnih odtenkov od temno rumene do svetlo modre in tudi snažno beli so kukali iz kupa, ki ga je sedaj prav tako ponosno, kot je vstopil, položil na mizo pred vse zbrane. Po nekaj trenutkih tišine je Izidor začel svoj govor z besedami, ki so pozneje pristale v naslovu knjige: »Dragi prijatelji, danes smo izpolnili sanje!«

2041

»To knjigo je pred petdesetimi leti skupaj s skupino prijateljev napisal in izdal moj dedek.« »Sploh ne morem ugotoviti, kaj lahko pričakujem glede na naslov. Kaj je to duhovna svoboda?« »To je stanje, v katerem človek živi po najvišjih idealih svoje osebnosti. Vsekakor zelo težko dosegljivo, če vprašaš mene.« »Zakaj so potem o tem sploh pisali?« »Ker je bilo to edino sprejemljivo, če so želeli preživeti. Dedek mi je pripovedoval o času druge svetovne vojne in o tem, pod kakšnimi pritiski so bili ljudje, če so drugače mislili in živeli, kot pa je to od njih zahtevala vsakokratna oblast. Na koncu so nekateri zato celo tvegali svoje življenje in ga tudi nesrečno izgubili.« »To je grozno. Torej so v knjigi opisani zločini nad človekom?« »Ne, sploh ne. To tedaj ni bilo ključno vprašanje. Predvsem je avtorje zanimalo, kako bodo preživeli, ko jim bodo razkosali domovino in bodo morali oditi vsak svojo pot.« »Pa so res pisali ves čas, ko so bili narazen?« »Verjetno so, čeprav ni bil namen samo to, da bi si zapisovali duhovna slutenja, temveč, da ne bi pozabili, kdo v resnici so.« »Kako to misliš, a da so Slovenci?« »Tako je, slovenskost jim je bila vir navdiha. Na lastni koži so občutili okupacijo dežele in pozneje njeno navidezno osvobajanje, ki je takim, kot so bili oni, prinesla zgolj nadaljevanje agonije. Po letih osame so se naposled združili predvsem ob besedilu, ki je bilo plod njihove zvestobe enemu samemu cilju – da bi lahko svobodno zaživeli v deželi, ki so jo nadvse ljubili. Večina izmed njih je še lahko doživela nekaj let življenja v samostojni Sloveniji. Moj dedek je bil zadnji preživeli. Umrl je leta 2016 v starosti 96 let. On je bil zame pravi ideal človeka. Venomer je govoril, da je bil njegov najboljši prijatelj Josip tisti, ki ga je vedno znova znal spodbuditi k še bolj popolnemu načinu življenja. Dolga leta sta preživela vsak na svojem koncu sveta, a v knjigi sta bila vedno skupaj. Ko sta se ponovno srečala, sta se vsak dan sestajala na dolgih sprehodih. Po dedkovem pripovedovanju se je omenjeni Josip vsak mesec po en teden postil od vsega govorjenja.« »Torej je bil ves čas tiho?« »Tako je. Celo med sprehodom ni črhnil. Baje je tisti teden vsak dan prebral celoten Janezov evangelij.« »Kaj, a to je kakšen roman?« »Ja, lahko bi rekli tudi tako. Gre za osrednje besedilo, ki govori o življenju Jezusa Kristusa. O njem so nekateri pisali tudi v omenjeni skupni knjigi.« »Sedaj pa ne razumem, kaj ima ustanovitelj religije opraviti s knjigo o Sloveniji?« »Veliko. Ravno v tem je smisel podnaslova knjige. Tisti, ki so dan za dnem izpolnjevali svoje sanje o duhovni domovini, so bili resnično duhovno osvobojeni posamezniki. Vse v kar so dolga leta upali tudi po osamosvojitvi ni postalo uresničeno v polni meri. Ravno v letih okrog dedkove smrti je Slovenija preživljala posebej težke čase in še danes se ni vse uredilo, kot sam dobro veš. Gotovo pa je objava tiste knjige v času kmalu po osamosvojitvi prinesla nekega novega duha v naš prostor in predvsem zelo močno sporočilo.« »Katero torej?« »Predvsem to, da se je mogoče osvoboditi razlik med nami. Moj dedek je bil zagrizen svobodomislec, a je bil v iskrenem prijateljstvu tako z verniki kot neverniki, tako z liberalci kot s klerikalci. Še najbližje mu je bil svetovni nazor socialno usmerjenih krogov, katerim pa nikoli ni želel pripadati po politični liniji. Šele v jeseni življenja je našel pravi izraz za svoj način življenja.« »Je bilo to povezano z njegovim prijateljem Josipom?« »Tako je, Josip je bil vse življenje globok vernik. Ni pa našel izraza svoje vere v prevladujočem katolištvu, niti v katerikoli drugi religiji, temveč se je goreče boril za Človeka. Vsa njegova vera je izraščala iz doživetja, ko je še kot gimnazijec na klopi avtobusa prebral besede iz Svetega pisma.« »O Kristusu najbrž?« »Da, pisalo je ‘Glejte človek’. Ko je odkril, da gre za Janezov evangelij, se je odločil prebrati še preostalo besedilo. Sčasoma je vse prebrano tako vzljubil, da si lahko na podlagi njegovih dejanj sklepal povezavo z odlomki iz evangelija, če si ga seveda dobro poznal.« »Dobro, še vedno ne razumem, kako je vse to povezano s Slovenijo.« »Torej, moj dedek se je naposled tudi sam spreobrnil v vero Janezovega evangelija.« »Torej v krščanstvo?« »Ja in ne, kajti tudi tukaj ni mogel povsem iz svoje kože in se ni hotel zavezati določeni skupnosti. Ravno v tem se kaže to preseganje razlik. Ves ta krog ljudi je hrepenel po domovini, kjer vlada edinost.« »Misliš enotnost? To namreč najbolj manjka Slovencem.« »No vidiš, ravno v tem je največja razlika med tistim, kar so mnogi po izidu knjige očitali mojemu dedku, da gradi nekakšen mehki totalitarizem, ki bo sicer temeljil na miru, a hkrati zahteval enotnost mišljenja, kar pa slej ko prej vodi v ideologijo. V resnici pa je šlo avtorjem za popolnoma drugačno vizijo.« »Za duhovno svobodo?« »Tako je. V duhovnem svetu se razlike med nami ne zabrišejo, temveč stopijo v ozadje v primerjavi z življenjem, ki nam je podarjeno kot priložnost. Edinost za razliko od enotnosti ohranja raznolikost mišljenja in celo načinov bivanja na tem svetu, a vendarle temelji na istem življenjskem idealu. To je svoboda, ki je mogoča samo v ljubezni med nami. To pomeni, da se vzljubimo v različnosti. Človek v resnici tega ne zmore sam od sebe. Če ostanemo na medčloveški ravni, je veliko lažje ljubezen vračati, kot pa biti njen pobudnik. Vendar bi to na koncu pomenilo, da ostane nekdo, ki ga nihče ne ljubi prvi in mora ljubiti vse druge iz sebe. Tega človeka Janez v evangeliju imenuje Beseda. Drugo ime zanj pa je Jezus Kristus. V njem ljubezen, ki je prva, dobi človeški izraz. Gre pa seveda za božjo ljubezen do človeka.« »Kje je torej sedaj Slovenija v tej zgodbi?« »Bodi potrpežljiv in počakaj še trenutek, da prideva do tja. Tudi ko posameznik prepozna ta izvir svobode v ljubezni, je sam ne more udejanjiti na neposreden način. Za to namreč potrebuje druge ljudi, da bi jih lahko ljubil. Samo Bog lahko ljubi svet kot tak in človeka kot takega, kar pomeni v celoti in brezpogojno. Naša človeška ljubezen pa zmore samo delno uresničiti ta ideal, in sicer če se ljubimo med seboj v konkretni situaciji. V tej zavesti, ki je bila seveda v knjigi artikulirana tudi na drugačne načine, kot sem ti jo opisal sedaj, so živeli Josip in prijatelji. Ta opis je namreč v celoti sledil tistemu, kar je prispeval Josip s svojim branjem Janezovega evangelija. Pa vendar so se vsi avtorji strinjali, da je to končni izraz tistega, kar so oni želeli zajeti v svoji bolj psihološki, filozofski in družbeno-kritični analizi preživetega časa. Celo Marijana, ki je spisala pravcato literarno umetnino, je priznala, da je v Besedi ljubezni skrit dokončen smisel upanja njenih protagonistov.« »Kakšen je torej sedaj ta pomen na kratko?« »Duhovna svoboda nas kliče, da sami pri sebi začnemo z dejanji ljubezni, ki nas in druge osvobajajo spon razlikovanja, ki vodi v delitve, namesto, da bi znali živeti v različnosti, ki se nadgrajuje z edinostjo med nami. Vsi namreč sanjamo to kot ideal našega sobivanja. Svet pa nas ima v oblasti, kadar se prehitro zbudimo iz tega sna.« »Sedaj nekako razumem vse to. Slovenija premalo sanja take sanje!«

Spodbudni epilog

Duhovno snovanje in duhovna ustvarjalnost občestva je še neizkoriščena priložnost Slovenije. V tem nismo nič posebnega v primerjavi z drugimi narodi, če se ozremo na sedanjost. Zagotovo pa je naša domovina ostala še veliko dolžna preteklosti, ki smo jo vsaj od programov, ki so sanjali edinost naše dežele, zapravili za boj med različnimi ideološkimi silami. V ospredje je vedno znova stopilo prevladovanje nad drugim. Kako ozko je lahko človeško mišljenje, ki v drugem vidi svojo zrcalno podobo! Duhovne oči pa za razliko vidijo v nas samih spremembo, ki jo spodbuja ljubeči pogled drugega. Ali ni v tem pot iskanja tiste narodove identitete, ki jo vsi v sebi globoko čutimo in po kateri vsi iskreno hrepenimo? Ali bom znal v drugačnem Slovencu prepoznati kal tistega najboljšega, za kar se tudi sam trudim? Ali me bo drugi zmogel odvrniti od tistih slabih namenov, za katere sem še ta trenutek prepričan, da so edini možni? Samo skupaj lahko dosežemo ideal edinosti, ki ni izmišljena. Ni nam potrebno postati nekdo drug v smislu pripadnosti določeni skupnosti ljudi v Sloveniji. Veliko bolj pomembno bo, da se bomo znali v prihodnje med seboj pogovarjati kot ljudje, ne glede na izvor, mišljenje, vero, način življenja. Čeprav bomo zagotovo še naprej ostali pozorni na naše medsebojne razlike, pa bo med nami hkrati lahko vel duh edinosti življenja, ki vse te izhodiščne razlike presega. Kdor drugega ljubi kot drugačnega, ta že izkazuje moč, ki se skriva pod površjem resničnosti ali tik nad njo. Duhovno domovino je še najlepše povzel apostol Pavel, ki zanjo pravi, da v njej »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu«.

Kristjani naj bi to duhovno domovino, to novo življenje, prevzeli za svojo last v skrivnosti krsta. Drugi bi jo lahko postopoma vzljubili iz notranjega vzgiba. Spet tretji se ji bodo morda približali po naključju. Za nekatere bo ta dežela vedno ostala tuj kraj. Tako je bilo od prvega »če bi ded naš ne grešil« naprej in tako bo ostalo v prihodnje. Res pa je tudi to, da se kolesje časa vendarle vrti samo naprej. Tudi v letu 2041.

*Esej posvečam spominu na pokojnega očeta Janeza (1938–2006) in svoji prvorojenki Ivani.