Dragi udeleženci!
Najprej se zahvaljujem za povabilo. V čast mi je biti z vami in upam, da bom lahko tudi sam prispeval kakšno dodatno iskro, ki bo v vas zanetila plamen resnične svobode. Tega si namreč vsi tako ali drugače, taki in drugačni, globoko v nas želimo.
Gre za kratko razmišljanje o tem, kaj sem doživel kot učitelj med epidemijo in o tem, kako sem to doživljal. Za konec pa bom podal še nekaj kratkih, a vsaj zame izredno pomembnih razmišljanj na ramenih izrednega misleca, ki sem ga odkril šele pred kratkim.
Tišina menihov
Preden smo se lani zopet podali v svet šolanja na daljavo, smo na šoli uspeli pripraviti tako imenovani inovacijski kamp za srednješolce. Povabilu se je odzvalo 6 različnih srednjih šol. Naša želja namreč nikoli ni bila, da bi kamp organizirali samo za lastno šolo. Udeleženci kampa so nad izkušnjo večinoma zelo zadovoljni. Meni kot pedagogu pa je predvsem fascinantno, kako iskreni so mladi, ki jih srečujem v tem malo bolj neformalno oblikovanem učnem okolju. Tako je eden izmed njih po kampu zapisal sledeče: »Sicer sem najprej prišel z namenom, da bi nabral točke za dodatne izbirne vsebine, a mi je potem postalo všeč. Predvsem sem se zelo veliko stvari naučil, kamp je bil zelo poučen in se ga bom z veseljem še kdaj udeležil!«
Zakaj vam to pripovedujem? Sam menim, da je pozitivna izkušnja udeležencev taka tudi zaradi omenjenega »mnogošolstva«, ki ga tako zelo primanjkuje v našem prostoru, življenje pa ga ponuja v izobilju. Če hočemo biti bolj enotni kot družba ali pa, kar je seveda še veliko bolje, bolj solidarni in čuteči drug do drugega, se mora to najprej pokazati v našem šolstvu. Enostavno moramo več sodelovati in se med seboj povezovati glede na podobne interese.
Če s tem poudarkom sedaj preskočim neposredno na korono. Mladi v času zadnjega leta in pol ne samo, da niso imeli »mnogošolstva«, niso imeli niti primarne skupnosti na svoji lastni šoli. Oprostite mi, če se motim, ampak nisem zasledil niti enega resnega odziva, kaj šele kakšne raziskave o tem, da šolanje na daljavo razbija osnovno skupnost šolajočih. Na to osnovno dejstvo se prehitro pozablja. Res da je šola kot taka za mnoge mlade nekaj, kar jih tudi zelo frustrira, a vendar so tam med in skupaj z drugimi. In tako je, to ve vsak, vse lažje. Upam si celo reči, da so osebne težave mladostnikov v šoli (če ta res opravlja svoje poslanstvo) lažje premostljive. Tam so vrstniki, tam so nenazadnje tudi tisti odrasli, ki niso njihovi starši in jih ti mladi spoštujejo in jim na nek način tudi sledijo. Upam, da svobodno in ne v neki navajenosti ali celo s prisilo.
Kamp pa sem na začetku omenil s še enim razlogom. Mladim sem na njem za uvodno motivacijo povedal kratko zgodbo, in sicer najprej z namenom opogumljanja, nato pa tudi z namenom, da bi v sebi znali gojiti hvaležnost za doživete skupne dneve. In sedaj jo bom ponovil še za vas, ker me vedno znova nagovori z nečim novim. Tokrat sem jo poskušal brati z namenom, da v njej najdem povezave s svojim doživljanjem koronske šole. To nam klasične zgodbe namreč omogočajo.
Zgodba govori o dveh budističnih menihih, starejšem in mlajšem, ki sta se odpravila na potovanje. Na poti sta morala prečkati deročo reko in tik preden sta se lotila tega podviga, se jima približa neznanka. Ta ju prijazno prosi za pomoč pri prečkanju. Mlajši menih je ostal zvest svoji zaobljubi, ki mu naroča, da se ne sme dotakniti ženskega telesa in je prošnjo gladko zavrnil. Starejši pa je, na veliko presenečenje mlajšega, brez pomisleka objel neznanko, si jo nadel v naročje in skupaj z njo prečkal deročo reko. Na drugi strani jo je odložil, ona se mu je zahvalila in spet so odšli vsak svojo pot. Meniha, ki sta pot nadaljevala skupaj, sta bila nekaj časa v tišini, potem pa je spregovoril mlajši, kar precej nestrpen. »Kako si si drznil prekršiti zaobljubo, da se ne smemo dotikati ženskega telesa!« Starejši mu je precej mirneje odgovoril: »Jaz sem jo odložil že pred dvema urama. Zakaj jo ti še vedno nosiš s seboj?«
Sedaj se želim navezati na tri situacije iz omenjene zgodbe.
Prvič: strah pred neznanim
Iti na daljše potovanje in biti vmes soočen s prečkanjem težavne ovire že samo po sebi vzbuja nelagodje, če ne celo strah. In tako je bilo tudi s šolanjem na daljavo. Bilo je polno nelagodja. Za nekatere (sam bi rekel za večino) moje kolege na lastni in drugih šolah zagotovo zaradi lastne negotovosti pri soočanju z izzivi sodobne tehnologije in spremenjene vloge učitelja. Za druge (sam bi rekel za manjšino, kamor se prištevam tudi sam) pa zaradi tega, ker nam je bila ta vloga nekako vsiljena in nikakor nismo prepoznali njene dobrobiti. V vsakem učitelju se je bil boj med vrnitvijo v stare tirnice in sprejemanjem ali pač nesprejemanjem nove situacije. Moj konkreten odgovor nanjo je bil sledeč: med 1. valom sem dijakom prebral knjigo o kontemplaciji.
Pravi pogum pa se izkaže takrat, ko si v težki situaciji soočen s še dodatno preizkušnjo, ki jo moraš nositi (v zgodbi dobesedno). Vendar pozor, tukaj je zanka! Ne, da jo moraš, ampak jo želiš. Razlika je namreč ogromna. Pa poglejmo na konkretnem primeru ocenjevanja, tega že tako največjega fantoma šolstva, ki se je med šolanjem na daljavo pokazal v pravi luči. Pardon, mi, pedagogi, smo se ob in v njem prikazali, kakšni v resnici smo. Koliko enega načrtovanja in čakanja na ne vem kakšne direktive itd. Na kratko: koliko enega strahu! Po moji skromni oceni se je predvsem pokazalo, koliko učitelji stavimo na ocenjevanje in koliko na znanje in tudi posledično na zaupanje mladim. Ocene so bile v povprečju boljše, vedeli smo, da znanje ni temu primerno in namesto, da bi sprejeli to kot poseben trenutek v določeni preizkušnji, smo na novo šolsko leto štartali z jasnimi določili in pravilniki. Znana zgodba, ki je ne potrebujem ponavljati. A, nekako je minilo, vendar spet po moji skromni oceni, ne brez posledic na mladih, ki so bili glede ocenjevanja pod velikim stresom. Sploh v 2. valu epidemije. Če zaključim ta prvi poudarek, potem smo precej bolj podobni mlajšemu menihu iz zgodbe. Preizkušnje se je ustrašil in po rešitev zatekel v znane okvire. To me pripelje k drugemu poudarku
Drugič: Delovati izven okvirov
Izredne razmere terjajo izredne odzive in posledično ukrepe. To je jasno. Pa vendar tukaj manjka še nadaljevanje. Izredni ukrepi pa včasih terjajo tudi izredne odzive nanje in posledično ukrepanje. Ljudje na ulici so tam z nekim razlogom in, kar je še pomembneje, brez nekega vnaprejšnjega načrta. V začetku zagotovo prevladuje spontanost in včasih bi bilo celo bolje, če bi pri tem ostalo. Kaj to pomeni za naš šolski prostor? Kaj smo videli? Videli smo odzivanje v skladu s pravilniki in okrožnicami. Iskreno rečeno sem si že med prvim valom želel, da bi v kateri od teh okrožnic MIZŠ pisalo tudi, da so nastopile počitnice. To se je sicer zgodilo kasneje, a je žal ostalo pri izjemi. Še bolj od razglasitve počitnic pa sem si želel, da bi slišal spodbudo k temu, da otroci in mladi čim več časa preživijo v naravi. Zakaj? Preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki so bili sicer cel dan praktično obsojeni na štiri stene. A tega žal ni bilo veliko. Zadnjič sem slišal za primer učiteljice, ki poučuje brez učbenikov in praktično ves čas v stiku z naravo. No ta učiteljica je zame herojka, znanilka ne nove dobe, nekega temeljnega premika! To je po mojem skromnem mnenju pravi odgovor na preizkušnjo v kateri smo se znašli s samo epidemijo in potem bolj specifično z načinom poučevanja in ocenjevanja na daljavo. Potrebno je gojiti alternativne rešitve. Izredne razmere še bolj spodbujajo izredne načine izobraževanja. Preprosto povedano: dovoliti si moramo delovati izven okvirov.
Sedaj pa h ključnemu vprašanju: ali je delovanje izven okvirov tudi proti pravilom? Zgodba dveh menihov ne govori o legalizmu na eni in anarhizmu na drugi strani. To bi bilo preveč preprosto. Starejši menih ni kršil zaobljube, ampak jo je izpolnil v duhu, če že ne po črki. Okvir je bil dan, pravilo pa je širše, saj ne zahteva samo prepovedi telesnega, ampak tudi duhovnega dotika. Kaj zaboga sedaj to pomeni za našo situacijo? Stvar je v resnici zelo preprosta. V času epidemije se je javnost in posledično tudi učitelji čisto preveč časa ukvarjali z dejstvom zaprtih šol, kot pa z iskanjem ustvarjalnih odgovorov na dano situacijo. In v tem smislu je zgodba o dveh menihih res zelo močna. Zakaj? Ker ponuja temeljni odgovor, kaj je lahko resnična ustvarjalnost, resnično delovanje izven okvirov. Ta je lahko samo dejanje ljubezni do bližnjega. Nič drugega, tukaj je namreč pika.
In teh dejanj ljubezni (izraz je mimogrede Kierkegaardov) je bilo ne glede na vse v šolskem prostoru ogromno. V to sem prepričan, za nekatere sem slišal, nekatere sem celo videl. To rešuje krizo. Kaj? To, da drug drugemu pomagamo v stiski. In dijaki so bili v večjih stiskah kot sedaj. Komur tukaj spodleti, ima lahko super načrte in vse dela po črki zakona, samo pravega učinka pa ni. Zakaj? Ker ni poskrbljeno za bistveno, torej sprejemanje dane situacije, ko je potrebno najprej pomagati človeku v določeni stiski.
Pa še nekaj bi dodal: ko se vrtimo v začaranem krogu naših misli in drug drugemu očitamo, kaj je storil narobe ali pa kaj bi lahko storil bolje, smo podobni mlajšemu menihu, ki v sebi še vedno nosi problem, ne ponudi pa ustvarjalne rešitve. Je zagrenjen in ni osvobojen. To me pripelje do tretjega poudarka, kjer bom končno spregovoril tudi o svobodi.
Tretjič: Kam naprej?
Meniha sta nadaljevala v tišini. Meni se to res zdi izjemno. Ampak tišina je bila prekinjena in to precej grobo. Zakaj? Ker je, kot že vemo, sledil očitek mlajšega meniha. In čeprav tudi mene fascinira odgovor starejšega, me vendar še toliko bolj pritegne omenjena tišina. Tišina, kjer sam s seboj premišljujem, kaj se je pravkar zgodilo. Ali pa se preprosto prepustim notranjemu nagovoru. En tak nagovor, ki je prišel s strani drugega, sem sam izkusil ob branju izvrstne knjige.
Ivan Illich, duhovnik, teolog, filozof in socialni kritik, je leta 1971 napisal knjigo s pomenljivim naslovom »Deschooling Society« (Prevod v slovenščino je izšel pri založbi KUD Logos). Temeljna teza knjige je radikalna: šola s temeljnim nesporazumom, da je učenje enako poučevanje v skladu z vnaprej pripravljenim načrtom v točno določenem okviru znotraj določenega obdobja naših življenj, skrbi za zakoreninjenost človekove odvisnosti od sistema, ki je pretežno ekonomsko in seveda tudi vedno znova in vedno drugače politično pogojen. V sedanji družbi to pomeni od potrošništva, od sužnjelastniške drže človeka napram kapitalu. Namesto, da bi učenec rastel ob učitelju (in obratno!), se oba uklanjata birokratsko in tehnokratsko ukrojeni zavesti o šolajoči družbi. To pa delata na povsem nezavedni ravni, saj je težko (čeprav je povsem očitno) spregledati, da gre za odnos dobavitelja (znanja) in njegovega kupca. Skriti kurikul temelji na mitu, da bo povečana proizvodnja (znanja) zagotovila boljše življenje.
Ali to pomeni, da Illich predlaga ukinitev šolstva? Zagotovo ga ne želi samo reformirati, ampak v temelju spremeniti paradigmo. Alternativo vidi v ustvarjanju novega načina vzgojno-izobraževalnega odnosa med človekom in njegovim okoljem. Cilj je po njegovo v uresničevanju take učeče mreže, kjer je učenje svobodno srečanje med osebami, ki skupaj raziskujejo in iščejo odgovore na vprašanja, ki jih tarejo. V središču je notranja motivacija. Gre za vzpostavitev izobraževalne mreže, kjer imamo avtonomno združene vire, nadzor nad procesom učenja pa opravlja nihče drug kot učeči sam s svojo osebno odgovornostjo in iniciativnostjo. Illich poudari tri glavne kanale, s pomočjo katerih se odvija resnično učenje: stvari, ki so na voljo in pomoč pri učenju, zgledi veščin in vrednot ter ljudje, s katerimi te veščine primerja in se od njih uči, natančneje vrstniki in izkušeni starejši.
Dober izobraževalni sistem bi moral po Illichevo imeti tri namene. Moral bi zagotovi vsem, ki se želijo očiti dostop do razpoložljivih virov kadarkoli v njihovem življenju; opolnomočiti bi moral vse, ki želijo z drugimi deliti, kar vedo in jih povezati s tistimi, ki se želijo od njih učiti; končno bi moral dober izobraževalni sistem omogočiti vsem, ki želijo predstaviti določen problem javnosti, da drugi spoznajo njihov izziv. V tem želenem svetu učenja ne bi bilo več obveznega učnega načrta, ne bi bilo več diskriminacije na podlagi tega ali nekdo poseduje določen certifikat ali diplomo. Še več, javnost ne bi več z davki podpirala velikega aparata izobraževalnih ustanov in kadra, ki omejuje priložnosti za učenje na dejavnosti, ki jih določeni poklici želijo dati na trg. Moderna tehnologija bi morala podpirati svobodo govora, svobodno združevanje in svobodo tiska in jih narediti resnično univerzalne in posledično v polnosti izobraževalne. To bi preseglo stanje, ko je tehnološki napredek bolj ali manj v službi tehnokratskega nadzora. Te nove izobraževalne institucije bi bile kanali, katerih bi imeli učenci dostop ne glede na priporočila. Bili bi javni prostori, kjer bi bili mladi in starejši na voljo drug drugemu.
S tem ko bi imeli državljani več svobode v izbire in možnostih za učenje, bi se po Illichevem mnenju povečala tudi njihova pripravljenost, da iščejo voditeljstvo v družbi. In sicer v smeri lastne neodvisnosti in želje po vodenju drugih. Osvobojeni manipulacij s strani drugih, bi napredovali na področjih, za katere nekateri potrebujejo celo življenje. Tudi sami bili osvobojeni tega tudi tega, da bi nadzorovali druge, ampak bi jih nagovarjali preko praktične modrosti.
Če zaključim ta kratek pregled glavnih poudarkov Illicheve knjige s 4 cilji izobraževalne revolucije, kot ji pravi, gre v vseh štirih primerih za določene osvoboditve:
- Osvoboditi dostop do stvari z odpravo nadzora, ki ga sedaj izvajajo ljudje in institucije prek svojih izobraževalnih ciljev.
- Osvoboditi deljenje veščin z zagotovitvijo svobode učenja ali izvajanja le teh glede na zahteve.
- Osvoboditi kritične in ustvarjalne vire ljudi z vrnitvijo posameznim osebam možnost, da sami vzpostavijo kontakte in organizirajo srečanja (zmožnost, ki je sedaj močno monopolizirana s strani institucij, ki zase trdijo, da govorijo za ljudi).
- Osvoboditi posameznike od obveze, da svoja pričakovanja oblikujejo glede na dejavnosti, ki jih vzpostavijo določeni poklici, in sicer z zagotovitvijo priložnosti, da uporabijo izkušnje vrstnikov in se zaupajo učitelju, spremljevalcu, svetovalcu ali pomočniku po svoji izbiri.
Neizogibno bi odšolanje družbe zameglilo razlike med ekonomijo, izobraževanjem in politiko, na katerih temelji sedanji svetovni red in narodi sveta, še zaključi Illich.
Za konec pa še kratek osebni apel: Ne glede na vsebino te ali kake druge knjige s pedagoško tematiko, razmišljam v smeri tega, da bi moral najprej vsak pedagog sam pri sebi premisliti, kaj se nam/mu/v njem dogaja. V tišini in ob branju, to bi bilo res najbolje. Potem pa delovati iz neke notranje nujnosti. Počasi, a vztrajno. To pot svobode si želim odkrivati sam in si močno želim, da jo odkrivate tudi vi!
0 Comments