Sledeče besedilo zavzema posebno mesto v mojem življenju. Napisano je bilo tik po zaključku pisanja doktorata. Povsem iz navdiha. Upam, da navdihne tudi koga od vas! 

Dragi človek!
Preveč si vreden in dragocen v svojem bistvu, da bi se pri svojem delovanju in konkretnem ravnanju omejil zgolj na zunanjost. Preden greš v svet, se odpravi sam vase in tam boš našel zaklad, ki ti ga svet ne zna dati, pa tudi vzeti ti ga ne more. Ta zaklad je lahko samo eden, in to je ljubezen. Svet je ne pozna, ker ni zmožen sprejeti logike srca. Za svet je ves smisel vpet v pravilno razmišljanje, ki se sčasoma lahko spremeni v teror ene in edine resnice. Logika srca pa je drugačna, kajti pri njej odpove razlika med prav in narobe. Za ljubezen ni potrebno biti dober, da obstajaš, ampak je dobro že samo to, da obstajaš. Ljubezen ne obsoja, ampak sprejema, ne pričakuje rezultatov, ampak spodbuja dobro. Ustrezanje ali celo ugajanje nekim zunanjim (objektivnim) standardom ne more biti dokončna resnica zate, dragi človek. Samo iskanje ljubezni, ki je že od vekomaj položena v tvoje srce, je zares resnično. To, v kar nas sili svet, je v primerjavi s človekovo notranjostjo le videz, pa čeprav se včasih zdi, da je vse zunanje bolj resnično od tistega, česar ne moremo videti. Človek ni samo telo, je tudi duša in duh. Če nam je duša po nekaterih metodah še nekako dostopna, pa je duh popolnoma nedosegljiv. To ne pomeni, da ga moraš nehati iskati in hrepeneti po njem. Duh je vse tisto, kar se zgodi ob povsem običajnem telesnem stiku ali pa duševnem občutenju, a vendarle ni stvar ne prvega in ne drugega. Duh je resničnost resničnosti, je njeno bistvo in temelj. Zato je njegova dejanskost vedno dana kot možnost, in sicer tistemu, ki se je pripravljen odpreti in na neki način predati. Ti, človek, si vreden ne samo fizičnega in psihičnega, ampak predvsem duhovnega življenja. Ko postopaš po tem svetu, se morda ne zavedaš, a v resnici si del nekega povsem drugačnega sveta. Ta dva svetova pa med seboj nista absolutno ločena, saj sta
povezana ravno prek človeškega srca. Svet zares razume le tisti, ki razume vzgibe svojega srca, obratna pot ni mogoča. Ni nam treba najprej »imeti« in šele potem »biti«, ampak imamo največ s tem, da smo, da torej obstajamo. Človek si in to je več od vsega imetja tega sveta. Kdor bo torej razumel sebe v svoji goli človeškosti, bo spoznal skrivnostno globino vseh drugih stvari.

Človek, majhno in nepomembno bitje si v primerjavi z mnogim drugim, kar obstaja na svetu. Po pomembnosti pa vendarle ne obstaja nobena večja stvar od tebe, ki bi te lahko presegala. Vse drugo je manj pomembno, šteje namreč le to, koliko si zares to, kar si. Nikoli doslej še človek ni vedel toliko stvari o sebi, a vendarle se zdi, da je ob tem mnoštvu znanja pozabil na bistveno modrost: Malo je potrebno, da je človek srečen. Ne pustimo si vzeti te sreče!