Več let smo šolniki poslušali dvoje glede digitalnosti v šolskem prostoru. Po eni strani so nas svarili pred pretirano rabo digitalnih orodij, saj siromašijo pouk in že tako ali tako kvarijo sodobno mladino. Po drugi strani pa smo se lahko tudi podučili o smotrni uporabi določenih – očitno drugih – digitalnih orodij pri izvajanju pouka. Ta shizofrenost se ni mogla končati drugače, kot se je. Prvo zaprtje javnega življenja je šolstvu prineslo pričakovane rezultate. Po eni strani obsedenost s tem, da moramo tudi s pomočjo računalnikov izvajati pouk tako kot v živo, po drugi pa nemoč, da bi se smiselno spopadli z določenimi orodji, s katerimi bi olajšali naše delo. Manjkal je smisel našega početja in manjkale soveščine. Leta prizadevanj – verjetno niso bila ravno poceni – in opozarjanj pred stranpotmi digitalizacije v šolstvu ter programov za uspešno vpeljevanje njenih dobrobiti so se sesula v prah. Po moji oceni se je to zgodilo že med prvim tako imenovanim valom okužb, kar pa je sledilo, so bile samo še oblike počasnega umiranja.

Predrznost, ki sem si jo zato privoščil med prvim zaprtjem šol, ne gre pripisati toliko mojemu pogumu kot okoliščinam, ki so mi to omogočile. Odločil sem se namreč, da bom dijakom med urami pouka na daljavo preprosto
na glas prebral knjigo. Pouk mojega predmeta med šolanjem na daljavo je bil torej z vidika dijakov enak izkušnji poslušanja zvočne knjige. To je bil moj preprost odgovor na shizofrenost šolske situacije.

Še bolj zaskrbljujoče pa je tisto, kar se je zgodilo na področju usposabljanja učiteljev, s katerim se tudi delno ukvarjam. Med zaprtjem smo seveda vse naše seminarje z izjemo enega morali izvajati na daljavo. Posledica tega je, da tudi letos, ko so razmere sicer drugačne, učitelji pričakujejo izvedbo seminarjev v digitalnem okolju, saj je tako za njih lažje. Pa da se takoj posujem s pepelom, v resnici je lažje tudi zame. Nezanemarljivo je tudi, da manj stroškov zagotovo prinesejo izvedbe seminarjev, ki v celoti potekajo na daljavo. Pa je to tudi boljše? Odgovor je jasen. NE.

Zato mislim, da bi se v tem času morali predvsem vprašati – hvala Bogu nekateri so se vprašali in se vztrajno (sicer že deloma obupani) še naprej sprašujejo – čemu je namenjeno to navajanje na šolanje na daljavo. Odgovor seveda ni enopomenski. Je pa podoben kot na splošno pri celotni koronazgodbi. Cilj zagotovo ni kvalitetno šolanje, ampak tudi tokrat povsem očitna preobrazba načina življenja. Digitalizacija in nadzor gresta namreč z ramo ob rami. Izobraževanje se je še enkrat potrdilo kot sistem, ki nas navaja na potrošništvo. To tezo je odlično izpeljal in utemeljil Ivan Illich v svoji knjigi z naslovom Razšolanje družbe (Deschooling Society), kjer predlaga sledeči ideal vzgoje in izobraževanja:

»Dober izobraževalni sistem bi moral imeti tri cilje: vsem, ki se želijo učiti, bi moral kadarkoli v življenju omogočiti dostop do razpoložljivih sredstev; moral bi opolnomočiti vse, ki želijo deliti svoje znanje, da najdejo tiste, ki se želijo učiti od njih; in končno bi moral omogočiti vsem, ki želijo predstaviti nek izziv javnosti, da to uresničijo.«

Na prvi pogled se zdi, da digitalnost tak ideal znatno podpira, saj presega določene fizične meje. Zadeva pa je v resnici veliko bolj problematična in zgrešena. Zgrešitev prvega cilja je namreč v tem, da digitalizacija v veliki meri podlega določenim omejitvam, kjer so določena »spoznanja« bolj zaželena kot druga. Nadalje digitalizacija predvsem krči možnost srečanja med osebami in v veliki meri temelji
na samouresničevanju. Slednje pa drugega ne potrebuje. Torej zgreši tudi drugi cilj. Še najbolj se z digitalizacijo približamo tretjemu cilju, ki ga izpostavlja Illich. Pa vendar gre tudi v primeru predstavljanja svoje ustvarjalnosti javnosti za nepogrešljivi vidik osebnega, torej živega stika. V nasprotnem primeru lahko podležemo nevarnosti samopromocije.

Digitalizacija šolstva ima preveliko ceno in v preteklem dobrem letu in pol se tega problema sploh nismo dotaknili, ampak smo, tako kot je značilno praktično za vsa področja, sledili glavnemu toku dogajanja. Izjemoma smo lahko slišali tragične zgodbe, ki jih je zaprtje družbe povzročilo na človeški duševnosti. Na splošno zavest to ni imelo nekega pomembnega vpliva. Zato nam je ostalo predvsem to, da še naprej opozarjamo na nevarnost tega zdrsa v samoumevno
digitalizacijo življenja.

Odlomek je vzet iz zbornika Proti epidemiji enoumja, ki je prosto dostopen na spletni strani: http://kud-logos.si/knjige/e_72_Zbornik.pdf.