Za cerkveni praznik se spodobi objaviti nekaj o skrivnosti Cerkve.:) Prispevek si lahko ogledate tudi na Youtube: Bogočloveška resničnost v Cerkvi

Z naslovom tega mojega kratkega predavanja je majhna težava. Razumeli bi ga lahko v smislu da gre pri Bogočloveški resničnosti za nekaj Cerkvi zunanjega. Torej, da obstaja od Cerkve neodvisna Bogočloveška resničnost, ki pa se sicer kaže tudi v njej. V resnici pa je Bogočloveškost možno v polnosti razumeti oziroma še natančneje rečeno, živo spoznati, zgolj znotraj cerkvenega obnebja. Zunaj Cerkve gre pri Bogočloveškosti predvsem za izpeljavo tistega, kar v resnici je cerkveno življenje. Briljanten prikaz take izpeljave recimo predstavljajo slavna Predavanja o Bogočloveštvu Vladimirja Sergejeviča Solovjova. Tej temi sem se v preteklosti že podrobneje posvetil, danes pa bi rad spregovoril o tistem notranjem vidiku Bogočloveškosti, iz katerega se ta napaja. Cerkev je namreč Bogočloveška resničnost v tem svetu. Naslovu bi torej dodal besedico »je«, Bogočloveška resničnost je v Cerkvi. Sledeče kratko predavanje, je podrobnejše pojasnilo te resnice.

V evangeliju po Luki Jezus izreče znamenito željo za ta svet: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). To je želja za svet, ki je svet. Za svet, ki se rojeva v Cerkvi, za svet, ki po Kristusu ostaja v Kristusu. Kristusovo delo na zemlji se dopolnjuje v delu Svetega Duha. V skoraj že pozabljeni dimenziji Božje resničnosti, ki pa ravno živi iz večnega spomina. To pomeni iz spomina na Boga, ki tega sveta nikoli ne bo pozabil, pa čeprav se svet obnaša, kot da tega istega Boga ni. Za katerega Boga gre? Za Očeta, ki je Stvarnik sveta, za Sina, ki je Odrešenik sveta in za Svetega Duha, ki je Posvečevalec sveta. O Sinu Nikolaj Kabasilas, veliki bizantinski teolog iz XIV. stoletja, takole pravi: »Ljudem, ki so bili od Boga ločeni s trojno zapreko, z naravo, grehom in smrtjo, je Gospod omogočil, da so ga deležni v celoti in da se z njim takoj zedinijo, saj je drugo za drugo umaknil vse zapreke: zapreko narave s svojim utelešenjem, zapreko greha s svojo smrtjo, zapreko smrti pa s svojim vstajenjem.« Na Zahodu smo že skoraj čisto pozabili, da sta skrivnosti utelešenja (sárkosis) in poboženja (théosis) med seboj prepletena, kot pravi sveti Maksim Izpovedovalec. Vladimir Loski, veliki ruski teolog, ki je napisal sijajno knjigo Mistična teologija vzhodne Cerkve, na katero se bom v tem nagovoru v glavnem naslanjal, to skrivnost prepleta med božjim utelešenjem in človeškim poboženjem na sledi Maksima takole povzame: »Bog se spusti v svet, postane človek, in človek se vzdigne do božanske polnosti, postane bog, kajti zedinjenje dveh narav, Božje in človeške, je bilo sklenjeno v večnem Božjem posvetu: to je namreč končni cilj, zaradi katerega je svet sploh ustvarjen iz nič.«[1] Ko torej govorimo o Bogočloveški resničnosti, je nujno, da imamo v mislih dogodek, ki je najprej spremenil svet in ki nadalje spreminja svet še naprej. Tukaj in zdaj. V Cerkvi, ki je prostor razplamtenja ognja, ki ga je Kristus že vrgel na to našo zemljo. Vprašanje pa je ali ga bodo ljudje po nas prepoznali. Kje moramo začeti?

Mislim, da je najbolje začeti pri liturgiji, do katere pa je vendarle potrebno narediti krajši ovinek skozi kristologijo in pnevmatologijo. Liturgija je jezik Cerkve. Jezik, ki ga svet ne more spoznati, ker ne pozna Njega, čigar skrivnostno telo je Cerkev. Pa poglejmo, kaj je v ozadju tega. Bolje bi bilo seveda reči, kdo je v ozadju tega. Sveti Pavel namreč. On je kot prvi tako intenzivno prepoznal moč novega življenja, ki nam je podarjeno v Cerkvi, da jo je poimenoval Kristusovo telo. Cerkev pa je imenoval tudi polnost Svetega Duha, ki »napolnjuje vse v vsem« (prim. Ef 1,23). Če spet citiram Loskega: »Enotnost telesa se nanaša na naravo, ki se predstavlja kot enovit Človek v Kristusu, polnost Duha pa se nanaša na osebe, na mnoštvo človeških hipostaz, izmed katerih vsaka predstavlja celoto, ne samo del.«[2] Ta celota (z duhom napolnjenih oseb) znotraj enosti (krščenih v Kristusa) predstavlja temeljno razsežnost Bogočloveškosti Cerkve, ki se utemeljujeje v Bogočloveku Kristusu. »Sveti Duh, ki kot nekakšno kraljevsko maziljenje počiva na človeškosti Sina, poglavarja Cerkve, se priobčuje vsakemu delu tega telesa; ustvarja – poleg Božje osebe – mnoštvo kristusov, množico Gospodovih maziljencev, mnogoterost oseb na poti k poboženju.«[3] Poboženje pa ima vse pogoje za svojo uresničitev dane v Cerkvi. Najprej v zakramentih. Krst je »izhod iz labirinta smrti«, pravi Gregor iz Nise. Z zakramentom evharistije po besedah Janeza Zlatoustega »postajamo eno samo telo, del njegovega mesa in kost njegovih kosti. To je delovanje hrane, ki nam jo daje (Kristus): on se meša z nami, da bi vsi postali eno, kot eno telo, združeno z glavo.« Janez Damaščan pa dodaja: »Če zakrament predstavlja zedinjenje s Kristusom in obenem zedinjenje drugih z drugimi, nam vsekakor omogoča zedinjenje z vsemi, ki ga prejemajo kot mi.« To je resnično Bogočloveška resničnost v Cerkvi. Gre za naše zedinjenje s Kristusom. Kako lepo to ubesedi Simeon Novi Teolog, ko molitveno izreka: »Gospod, Ti si mi omogočil, da se ta propadljivi tempelj – moje človeško meso – zedini s Tvojim svetim mesom, da se moja kri pomeša s Tvojo; odslej sem del Tvojega telesa, ves prosojen in svetel … Osupel sem in zunaj sebe vidim sebe – o čudež! –, vidim, kakšen sem postal. Čeprav me je strah in se sramujem sebe, Te poveličujem in se Te bojim in ne vem, kaj bi s seboj, kako naj uporabim te nove ude, strašne in pobožene.« Spomnimo se še enkrat Jezusovih besed iz Lukovega evangelija o ognju. Simeon se te duhovne resničnosti evharističnega zedinjenja še kako globoko zaveda, ko pravi: »Zedinjam se z ognjem, jaz, ki sem slama, toda – o čudež – nenadoma občutim, da gorim in da ne zgorim – kakor nekoč goreči Mojzesov grm.« Toda moramo biti pazljivi. Tega zedinjenja ne gre zamenjevati s tistim, ki šele pride. Eno je, ko se zedini narava, drugo ko se zedini oseba te zedinjene narave. Loski to takole pojasni: »Zakramentalna zedinjenja, ki nam jih predlaga Cerkev – pa tudi najpopolnejše med njimi, evharistično občestvo –, se nanašajo na našo naravo, kolikor je sprejeta v Kristusovo osebo. V odnosu do naših oseb so zakramenti sredstvo, delovanja, ki morajo biti uresničena, prisvojena, in morajo postati resnično naša v teku nenehnega boja, v katerem se bo naša volja upodobila po volji Boga v Svetem Duhu, ki je prisoten v nas. Ti zakramenti, čudotvorni v odnosu do naše narave, nas delajo dovzetne za duhovno življenje, v katerem se uresničuje zedinjenje naših oseb z Bogom. Naša narava ima v Cerkvi vse objektivne pogoje za to zedinjenje. Subjektivni pogoji pa so odvisni samo od nas.«[4] S tem pridemo do ključne opredelitve Cerkve, ki je bogočloveški organizem, kot še poudari Loski. Izhajajoč iz dveh Kristusovih narav, dveh načinov delovanja in potemtakem tudi dveh volj, se vse to kaže tudi v Cerkvi. To je izrednega pomena za razumevanje liturgije, h kateri se sedaj vračam po zgoraj omenjenem ovinku prek kristologije in pnevmatologije.

Kristološka struktura, ki opredeljuje nujno delovanje Svetega Duha v Cerkvi, pomeni hkrati njeno simbolično vrednost. Nevidna resničnost je prisotna po vidni resničnosti. Če pojasnimo na primeru svete ikone ali križa, to nista samo lika, h katerima naj bi se med molitvijo usmerjala naša pozornost, temveč sta »snovni sredstvi, v katerih počiva neka energija, božanska moč, ki je zedinjena s človeško umetnostjo.« To velja tudi za blagoslovljeno vodo, za znamenje križa, za svetopisemska besedila med bogoslužjem, za bogoslužno petje, za druge kultne predmete, za cerkveno okrasje, za kadilo, za sveče. Loski zapiše: »Vse to so simboli v realističnem pomenu besede oziroma materialna znamenja prisotnosti duhovnega sveta.«[5] Bogočloveška resničnost je realna navzočnost duha v liturgičnem prostoru, katerega podoba je materialna. Ne gre namreč samo za površno razumljeni simbolizem v smislu obredja, ki bi nas spominjalo na duhovne resničnosti. Nasprotno, gre za razodetje resničnosti, ki je vedno prisotna v Cerkvi. Prisluhnimo, kaj o cerkveni resničnosti in o liturgičnemu simbolizmu pravi že omenjeni sveti Maksim Izpovedovalec. Takole najprej oriše Cerkev kot podarjajočo milost zedinjenja mnoštva ljudi v Kristusu: “Čeprav je namreč moških, žensk in otrok mnogo in so po številu skoraj nepreštevni – kajti med seboj so ločeni in daleč vsaksebi po rodu in obliki, glede na ljudstva in jezike, po življenjih in starostih, po svobodnih preudarkih in veščinah, po načinih (življenja) in navadah, po védenjih in časteh, po usodah, značajih in zadržanjih –, Cerkev vendarle vsem, ki pridejo vanjo in so prek nje na novo rojeni in preustvarjeni v Duhu, na enak način daje in milostno naklanja eno Božjo obliko in ime, da namreč bivajo – in so poimenovani – po Kristusu.”[6] O bogoslužju, mišljeno je seveda tradicionalno grško, pa se Maksim izrazi z znamenitimi prispodobami. Loski jih takole povzame v celoto: “Evharistično bogoslužje je zanj celota Božje odrešenjske previdnosti. Vstop svečeniškega zbora pomeni prvi Odrešenikov prihod. Vzpon škofa k oltarju in škofovskemu sedežu je podoba vnebohoda. Vhod celebrantov simbolizira prihod poganov v Cerkev. Odpuščanje grehov je Božja sodba, ki sleherniku razodeva božjo voljo, kakor se nanaša na njega osebno. Bogoslužne pesmi izražajo veselje, ki prevzema čista srca in jih dviguje k Bogu. Prošnje za mir označujejo mirno življenje v kontemplaciji, ki sledi strašnemu boju v askezi. Branje evangelija, sestop škofa s prestola, povelje, naj katehumeni in spokorniki zapustijo cerkev, zapiranje cerkvenih vrat – vse to predstavlja dogajanje ob poslednji sodbi: drugi Gospodov prihod, ločitev izvoljenih in obsojenih, izginotje vidnega sveta. Vstop s svetimi darovi nato ponazarja razodetje onostranstva, poljub miru pa zedinjenje vseh duš v Bogu, ki se dogaja postopno, Izpoved vere pomeni veliko zahvalo izvoljenih. Sanctus je vzpon duš k angelskim zborom, ki v stalnosti večnega gibanja okrog Boga slavijo in opevajo Trojico. Oče naš predstavlja naše posinovljenje v Kristusu in zaključni spev Eden je Svet, eden je Gospod nas spomni na končni vstop snovnega sveta v brezno Božje edinosti.”[7] Da pa bi Maksimovo simbolno razlago še bolje razumeli, se je potrebno vrniti na začetek spisa O cerkvenem uvajanju v skrivnosti (krajše Mistagogija), kjer Maksim omenja svojega velikega duhovnega učitelja svetega Dionizija Areopagita, in sicer z nadvse vzvišenimi besedami: “Predrzno, samovšečno in blizu norosti bi namreč bilo, da bi se poskusil v istih rečeh kot on (saj ga ne morem niti dojeti niti umevati) in bi kot nekaj svojega predstavljal skrivnosti, ki so bile v Bogu prek Duha razodete le njemu. Dionizijeva misel je ključna tudi za približevanje skrivnosti Bogočloveške resničnosti, o kateri je tukaj govora.

Ozrimo se zato najprej k njegovemu četrtemu pismu, ki ga Dionizij takole povzame: »Jezus ni bil človek, ne kot nečlovek, temveč kot tisti, ki je resnično postal človek iz ljudi, a onstran ljudi in nadčloveško. In zato tudi potem ni po božje izvršil, kar je Božjega, niti po človeško, kar je človeškega, temveč je s svojim življenjem med nami udejanjal neko novo bogočloveško dejavnost Boga, ki je postal človek.«[8] Osnovna struktura Bogočloveške resničnosti je najprej božja volja po odrešenju sveta. Očetje so na različne načine izražali temeljno formulo odrešenja, in sicer božje učlovečenje je zagotovilo človeškega poboženja. Tako tudi Dionizij v delu Cerkvena hierarhija pravi, da se odrešenje ne more uresničiti drugače kot, da se bitnosti, ki so takšne kot mi, pobožene. »Poboženje pa je upodobitev po Bogu in zedinjenje z njim, kolikor je to dostopno.«[9] To je hkrati že stara platonska definicija človekovega smotra. Ključno vlogo pri poboženju človeštva odigrajo hierarhije. Vse se začenja v Kristusu, ki mu sledijo apostoli, ki so s pisanimi in nezapisanimi uvajanji, kot poudari Dionizij, izročili smisle simbolov tistim, ki želijo biti uvedeni v te skrivnosti. Zelo pomembno za dojemanje liturgije, predvsem vzhodnega tipa, je, kar v sledečih vrsticah sporoča Dionizij: »Smisli simbolov so sicer razkriti za božanske uvajalce v svete skrivnosti, vendar jih ti ne smejo privesti ven pred tiste, ki so še dovrševani, saj so postavljalci od Boga danih svetih (opravil) uredili hierarhijo po stalnih in nemešanih redovih razporeditev in po svetih podeljevanjih, sorazmernih s tem, kar sodi k vrednosti slehernega posameznika.«[10] Na ta način tudi Dionizij, podobno kot smo videli že pri Maksimu, sedaj postopoma razlaga določene liturgične simbole. V središču pa je vedno znova Kristusov dogodek učlovečenja, ki nam je v Cerkvi odprl novo resničnost. Prisluhnimo Dionizijevemu opisu tega procesa: »Neosvetljenost našega uma je namreč [Človekoljublje bogopočelne dobrote] napolnilo z blaženo in nadvse božansko lučjo, okrasilo je njegovo brezobličnost z bogoobličnimi lepotami; bivališče duše je osvobodilo od nadvse nečistih strasti in pogubnih oskrunjenj, ko je celostno rešilo našo bitnost, ki je že skoraj povsem propadla, s tem da nam je pokazalo potek nadsvetnega vodstva in vboženi način življenja, da bi po svojih močeh dospeli do svetih upodobitev po njem.«[11] Vboženi način življenja pomeni bogočloveška resničnost, ki jo živimo kot Cerkev. Gre za način življenja, ki je sicer dostopen čutom, ampak hkrati zarisuje tisto resničnost, ki je bistveno nadčutna. Dionizij evharistično skrivnost, ki prihaja med nas po rokah in simbolnih dejanjih duhovnika, takole predstavi: »S tem [z evharistijo] na čuten način – kakor v podobah – orisuje naše zgolj umu dostopno življenje, tako da (nam) nareja očitnega Jezusa Kristusa: Njega, ki izhaja iz božanstvene skrivnosti in si človekoljubno daje našo podobo v polnem, a nezlitem učlovečenju, zaradi katerega postaja tako kot mi; Njega, ki je iz bistveno Enega – ne da bi se spremenil – izstopil vse do naše razdeljenosti, in prek tega dobrodelnega človekoljubja kliče človeški rod k deleženju v sebi in v lastnih dobrinah, če se seveda zedinimo z Njegovim nadvse božanskim življenjem in prek naše upodobitve – kolikor je možna – po tem življenju tako končno postanemo v resnici zedinjeni v občestvu z Bogom in Božjimi resničnostmi.«[12] Občestvo, tisto resnično občestvo človeka z Bogom, je zmožno razplamteti ogenj, ki ga omenja Jezus v Lukovem evangeliju. Dionizij pa pravi: »Kajti nadumna, blago dišeča bitnost ima rada, da jo z ognjem prežeti in nadvse čisti umi vzgibajo k temu, da se razodene …«[13]

Cerkveno življenje je obhajanje liturgije, ki se začenja v prostoru češčenja in se nadaljuje v življenje izven obzidja cerkve kot stavbe. Loski to odlično povzame, ko pravi: »Cerkveni prazniki nas naredijo za udeležence v dogodkih Kristusovega zemeljskega življenja na ravni, ki je globlja od ravni preprostih zgodovinskih dejstev, saj v Cerkvi nismo več zunanji opazovalci, ampak po Svetem Duhu razsvetljeni pričevalci.«[14]  Še več, z izkušnjo te resničnosti se nam lahko cel svet začne razodevati kot liturgija resničnosti, ki se odvija v Cerkvi. Zato je smisel verujočega kristjana, ki tudi danes išče svoje mesto v svetu, njegova simbolna upodobitev po tistem, kar predstavlja Cerkev. Maksim to mojstrsko izrazi na sledeč način: »Tisti človek, ki se zmore razumno in modro vpeljati v to skrivnost prek tega, kar se izvršuje v cerkvi, je tudi svojo dušo naredil za res Božjo in božansko cerkev. Morda nam je prav zaradi nje modro izročena – da bi nas vodila k boljši resničnosti – tudi cerkev, zgrajena z rokami, se pravi cerkev, ki je – s pisano mnogoterostjo božanskih reči v njej – simbolen vzorec [parádeigma].«[15] Bogočloveška resničnost, ki je v Cerkvi, simbolizira človekovo dušo na poti k Bogu. Občestvenost z Bogom je temelj naše osebe in posledično odnosov med osebami, ki ustvarjajo resnično Bogočloveštvo sredi tega sveta. Ogenj, ki ga je Kristus vrgel na zemljo, ugaša ali razplamteva z nami in v nas, kolikor smo zmožni živeti v Svetem Duhu.

[1] Mistična teologija vzhodne Cerkve, 115.

[2] Mistična teologija vzhodne Cerkve, 147.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam, 155.

[5] Prav tam, 160.

[6] Maksim Izpovedovalec, Kaj je krščanstvo, Izbrani spisi, str. 277.

[7] Mistična teologija vzhodne Cerkve, 160–161.

[8] Dionizij Areopagit, Zbrani spisi, 505.

[9] Prav tam, 409.

[10] Prav tam, 411.

[11] Prav tam, 445.

[12] Prav tam, 447.

[13] Prav tam, 458.

[14] Mistična teologija vzhodne Cerkve, 161.

[15] Maksim Izpovedovalec, Kaj je krščanstvo, Izbrani spisi, str. 291.