Pričujoči prispevek je recenzija knjige V tiho deželo. Vodnik h krščanski kontemplativni praksi. Kud Logos 2016, ki sem jo prvič objavil v Slovenskem času.

Knjiga ameriškega avguštinskega meniha in profesorja na Univerzi Villanova Martina Lairda o kontemplaciji je izredno pretanjeno delo. Napisano je sicer kot kratek pregled po tematiki danes tako imenovane osredinjene molitve, ki temelji na tisočletnem izročilu duhovnih Očetov in je v zadnjih desetletjih doživela aktualizacijo v delih mnogih sodobnih avtorjev, predvsem menihov. Slovenskemu bralcu je najbrž najbolj poznana po delih patra Thomasa Mertona. Več o sami zgodovini kontemplacije najdemo v odlični spremni besedi, ki jo je prispeval Alen Širca. Hkrati je Lairdov vodnik zaradi narave »dežele«, v katero napotuje, tudi neverjetno poglobljen zapis resničnosti, saj z vsebinskimi poudarki globoko zarezuje v bralčevo zavest. In ravno v tem je temeljna ost sporočila, ki nam ga avtor posreduje. Naše življenje je veliko globlje od vsega tistega, kar vemo ali zgolj mislimo, da vemo o njem. V vseh nas se namreč pretaka isti Izvir življenja, ki ga naše misli vedno znova obremenjujejo, da ne more iztekati v sleherne kotičke našega zemeljskega bivanja. Glavni problem  kontemplacije danes je po Lairdovem prepričanju naša navajenost na »klepetanje«, s katero nas naši notranji demoni usmerjajo povsod, samo tja ne, kjer smo v tišini. Zato sodobni bralci še kako nujno potrebujemo opis poti, ki nas bo pripeljala nazaj v domovino. »V tiho deželo vstopimo s tišino predanosti in za tišino, ki je predanost, ni nobenega zemljevida. Obstajajo pa spretnosti, s katerimi se lahko naučimo, kako se prepustiti predanosti in tako odkriti to neizmerjeno deželo. Še več, imamo tovariško podporo drugih romarjev, živih in mrtvih, njihova modrost nas dosega v obliki neštetih spisov in neizmerljivih dejanj usmiljenja in oni nas učijo, kaj pomeni hoditi ›v veri in ne v gledanju‹ (2 Kor 5,7).« (V tiho deželo, str. 15).

Knjiga je razdeljena na sedem vsebinskih poglavij, ki jih objemata uvod in epilog. V izvrstnem prevodu Marije Zlatnar Moe avtorjeve razlage in izpeljave jedrnato in z veliko mero občutka – tudi za tiste, ki se s področjem kontemplacije srečujejo sploh prvikrat – odstirajo globine te duhovne veščine. Laird piše iz uvidov, večinoma posredovanih iz krščanskega izročila, a vendarle preizkušenih tudi na ljudeh našega časa, predvsem pa premišljenih v svoji lastni kontemplativni praksi. Nadalje piše za vsakega, ki si želi stopiti na to pot molitve, tukaj razumljene izključno kot pogovor z Bogom v tišini srca. Za to veščino smo ljudje preprosto ustvarjeni in velika škoda je, da smo tako zelo nezreli in nezmožni pri njenem uresničevanju. Ne nazadnje je knjiga izrazito praktična, saj avtor ponuja številne povsem uporabne napotke, kako v molitvi zares uspevati, kako, rečeno z bolj simbolično govorico, odpirati vrata v tiho deželo. V nas pustoši miselni vihar, ki mu brez nenehne vaje in spreobrnjenja našega uma (gr. metanoia) nikakor ne moremo biti kos. A še pred tem nas Laird v prvih dveh poglavjih opremi z dvema temeljnima resnicama o človekovem duhovnem življenju.

V prvem poglavju beremo o tem, da človekova vez z Bogom ni nekaj, kar si prizadevamo pridobiti, temveč je Bog že od vselej temelj našega obstoja, naša resnična domovina. Zato je človek nenehno (po)vabljen, da se s svojim življenjem odzove na klic po vrnitvi domov. Na to očitno resnico nas najprej napotuje samo Sveto pismo, nato pa mnogi duhovni avtorji, ki so v preizkušnjah svojega življenja postopoma odkrivali neverjetne božje skrivnosti. Osnova vseh pa je tišina, v kateri se človek zave, da je v svoji notranjosti svoboden. V tem najde svoje izgubljeno in pozabljeno središče in ko umolkne vse, kar je ločeno od njega, se šele lahko razodene božji izvir človekovega bivanja. Glede tega smo ljudje povečini nevedni in zato se Laird v drugem poglavju loti pojasnjevanja razlogov za nastalo stanje. Tudi tukaj lahko izluščimo osnovno spoznanje, ki je v tem, da smo izgubili spomin na naš resnični temelj zato, ker živimo v svetu, kjer smo navajeni na hrup in kaos našega raztresenega uma. Laird za to stanje tekom celotne knjige uporablja izraza »klepetanje« in »notranji videoposnetek«. Najbolje, da si sposodimo kar njegov lasten opis: »Ta občutek ločenosti od Boga in drugih, ta globoka nevednost glede naše najbolj notranje globine je izjemno prepričljiv dokaz: to je človeško življenje in vsi smo jedli ta sadež. A vendar je to laž. Laž, ki se je v veliki meri razvila iz notranjega trušča in duševnega nereda. To je notranji videoposnetek, ki se vrti znova in znova in znova in krade našo pozornost, tako da prezremo najpreprostejšo resnico. Eno z Bogom smo že. Krščansko kontemplativno izročilo se spoprijema prav s to težavo, ko izpostavlja laž in prinaša tišino v duševno klepetanje.« (V tiho deželo, str. 40) Praktična poglavja sledijo kot »bojna oprema«, s katero gremo po poti osvoboditve od motenj, ki nas ovirajo pri doseganju cilja, ki je življenje v Bogu in se nam odkriva v tihi deželi lastnega bitja.

Laird sledi preizkušeni metodi duhovnega boja. Najprej izpostavi pomembnosti telesne drže med molitvijo. Nato se posveti tistemu delu tihe molitve, ki je najbolje razvit v krščanski pravoslavni tradiciji, to je rabi molilne besede. Z njo se najprej in na najbolj učinkovit način človek bori proti raztreščenemu umu in poplavi misli, ki nas odmikajo od usmerjenosti k Temelju. V tem kontekstu Laird govori o troje vratih, ki nam jih postopoma uspe odpreti, če potrpežljivo kontempliramo. Pri vsem tem ne pozabi omeniti niti pomembnosti nečesa tako osnovnega kot je dihanje. Vsekakor to ni knjiga, ki bi nas samo naučila določenih molitvenih tehnik, ampak predvsem, in to je edino smiselno, življenja kot ene same molitvene prakse. V tem je tudi skrivnostni smisel Pavlove spodbude o neprestani molitvi (1 Tes 5,17).

V zadnjem poglavju se Laird loti še enega izjemno pomembnega vidika kontemplacije, in sicer spoprijemanja z nemočjo in krhkostjo v življenju. Potem, ko zelo natančno razloži, kako je nujno, da človek postane priča svojega življenja, ne pa da ostane žrtev vsega dogajanja, ki je večkrat tudi bridko, se sedaj na koncu loti še osmišljanja človekovih ran, kot to sam tudi imenuje. Zrelost v kontemplativni praksi se kaže predvsem v ponižnosti, da se človek nauči spoprijemati z nemočjo in neuspehi, s krhkostjo in ranjenostjo v življenju. Z drugimi besedami, Laird nas tukaj pripelje do Pavlove modrosti, da se moč utrjuje v slabotnosti. Resnično zdravilo pa je odkritje, da je človekova slabotnost ali ranjenost hkrati tudi Božja ranjenost. Pot do tega pa je ponovno – tišina. V tišini se namreč  Bog nenehno daruje. Kristusovo samodarovanje je dokaz, da sta v njegovem križu in vstajenju hkrati združeni sramota in milost. »Zato naš neuspeh odpira bleščečo širjavo naše globine, kjer Kristus tiho načeljuje liturgiji naših ran.« (V tiho deželo, str. 134) S to ponižno kristocentrično naravnanostjo kontemplacije Laird tudi zaključi zadnje poglavje. V epilogu pa nam ponudi še izjemen primer mladeniča, ki se iz razočaranega meniha spremeni v resničnega kontemplativca. Zato naj mi bo ob koncu dovoljena še kratka aktualizacija, ki se mi zdi na mestu ob branju Lairdove knjige.

Veliki katoliški teolog Karl Rahner je pred desetletji napovedal, da bodo kristjani prihodnosti mistiki ali pa jih sploh več ne bo. V duhu časa, za katerega se zdi, da ga obvladujeta človekov strah in negotovost, potrebujemo veliko tega poguma za potovanja v skrivnostnost človekovega bivanja. Papež Frančišek večkrat poudarja, da je danes nastopil trenutek, ko ne gre več samo za obdobje sprememb, temveč za spremembo obdobja. V ta kontekst vsekakor sodi premislek o krščanski kontemplativni praksi, ki je bila, vsaj kar se prevladujočih silnic znotraj katoliške Cerkve tiče, predolgo pozabljen mistični zaklad. Lairdova knjiga pogumno zaorje v ledino sprememb, ki jih danes še kako potrebujemo in hkrati ponižno ponuja odgovor, ki spremeni vse s tem, ko spreminja naš odnos do življenja. »Tišina je živa, dinamična, osvobajajoča. Praksa tišine hrani čuječnost, poznavanje samega sebe, odpuščanje in sočutni objem vseh, ki bi jih sicer hitro obsodili. Počasi spoznamo, da je tisto v nas, kar vidi naše miselne igre, prosto vseh miselnih iger in popolnoma tiho, čisto, širno in svobodno. Ko spoznamo, da smo zavedanje in ne drama, ki se dogaja v naši zavesti, postane naše življenje svobodnejše, preprostejše, sočutnejše. Strah ostane strašen, a se ga ne bojimo več. Bolečina še boli, a nas ne prizadene več.« (V tiho deželo, str. 119).