Dve poti krščanstva
Krščanstvo v Evropi je danes na pomembni preizkušnji, ki je morda celo največja od slavnega Lutrovega upora, katerega 500. obletnico obeležujemo letos. Ne gre pozabiti, da je tudi reformacija obenem politično in religiozno pogojen zgodovinski fenomen. Zato se velja ob vseh političnih agendah v odnosu do sedanjih migracij v Evropi vsaj za trenutek ozreti še v duhovno jedro problema, ki se v prvi vrsti tiče prav nas, kristjanov. Zanimivo je namreč, da ob tovrstnem pogledu ne stopijo v ospredje toliko migranti kot mi sami, ki jih (ne) sprejemamo.
Zdi se, da se kristjani, vsaj kar zadeva širši odnos do stvarnosti, trenutno odločamo med dvema potema.[1] Prvo zaznamuje želja po obrambi krščanske Evrope pred propadom, ki naj bi ga naznanjal očitni vzpon islama, ki ga zagotovo ni mogoče zanikati.[2] Pri tem pa ni povsem jasno, kaj je v Evropi danes sploh še mišljeno s tradicionalno dodanim pridevnikom »krščanski«. Večina Evropejcev se namreč že dolgo ne identificira več na tak način, saj se celo na ravni institucije, kot je Evropska unija, ki je nastala iz pobud krščansko usmerjene evropske politike in dejansko na tem vsaj do neke mere še vztraja, branimo krščanskih korenin oziroma jih omenjamo s (pre)veliko previdnostjo, v strahu najbrž, da ne bi s tem koga izločili iz »igre«. Evropa je žal že sama, brez pomoči drugih, zapadla globoko v kristjanofobijo,[3] ki se pojavlja bodisi v ateistični oziroma agnostični obliki ali pa preprosto v obliki splošne apatije in nevednosti glede vsega, kar je versko in religiozno in se, kakopak, pojavlja predvsem v krščanski podobi. Morda bi bilo še najbolj primerno govoriti kar o nekakšni »kristjanodemenci«, saj na primer tisti, ki danes najbolj poudarjajo človekove pravice, ne vedo več, da brez judovsko-krščanske, to je biblične podlage, o njih sploh ni mogoče govoriti.[4] Ob vseh teh dejstvih pa se kristjani vse bolj in z vse večjim žarom pravovernosti zatekamo k obrambi zgolj tistega delčka Izročila, ki bi ga splošno lahko imenovali krščanska kultura,[5] k delčku torej, ki je sicer v temelju religiozne narave, a obenem pomeni precej pozunanjeno, neživljenjsko ter na čase moralistično ali pa celo svetohlinsko in s tem bistveno nekrščansko obliko drže do življenja in sveta. Sem sodijo tudi različni, lahko povsem religiozni poskusi, da bi rešili sloves preteklega. Kljub temu, da ob tem čuti nelagodje, pa zaradi vzgoje marsikdo izmed nas vztraja pri tihem soglasju z brati in sestrami v Kristusu (dejansko zgolj s somišljeniki), saj naj bi kritika, pa čeprav dobronamerna, zgolj ošibila že tako ali tako napadeno krščansko identiteto. Na ta način pa izkušnja krščanske vere postaja vse bolj tuja tako nekristjanom kot kristjanom, pri čemer je med njimi edina razlika v tem, da je prvi ne poznajo ali celo nočejo spoznati, medtem ko se drugim izmika, ker menijo, da jo poznajo in so o njej sposobni celo prirejati konference in organizirati študije, vse to pa marsikdaj ob popolnem umanjkanju zavedanja, da so na duhovno dimenzijo povsem pozabili. A hvala Bogu obstaja tudi druga pot.
Po tem drugem pogledu na preizkušnji ni samo identiteta Evrope, temveč identiteta krščanstva. Tisto, kar je treba v resnici postaviti na preizkušnjo, ni nič drugega kot naša krščanskost. Razlika, o kateri govorim, na prvi pogled morda ni tako zelo očitna, je pa več kot pomenljiva, ko se vanjo enkrat poglobimo. Pri tej drugi poti namreč ne gre za obrambo nečesa, česar že dolgo ni mogoče več braniti, temveč za reševanje tistega, k čemur smo, ne glede na vse neprijetnosti, kristjani vedno znova poklicani. To pa je lahko samo darovanjska ljubezen oziroma, z eno besedo, usmiljenje. Tudi Kristusa samega so imeli določeni krogi za bojevnika, za tistega, ki bo Izrael osvobodil izpod jarma Rimljanov, a so na koncu njegovi najožji sodelavci in učenci v Njem prepoznali Rešitelja (ime Jezus pomeni ravno to), ki se obrača predvsem k tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Namesto obrambe gre torej za reševanje, namesto načelne zapovedi ljubezni do vseh za konkretna dejanja usmiljenja, ki se dotikajo posameznih oseb. Obsojanje, vrednotenje in moralizem nadomesti presunjenost od obličja. Nadalje gre pri tej drugi poti tudi za to, da se, drugače kot prej, odpovemo trmastemu vztrajanju pri utečenih in privajenih vzorcih. Papež Frančišek[6] je ob neki priložnosti izrekel zelo pomenljive besede: »Ne živimo v času sprememb, temveč doživljamo spremembo časa.«[7] Resnična preizkušnja za Evropo se torej odstira v vprašanju, ali se bomo sposobni odpovedati vsemu tistemu, kar je človeka nevredno,[8] in se podati na težavno pot odkrivanja prave vrednosti mirnega sobivanja, na katerega smo tako ponosni in ga sedaj že več kot 70 let, vsaj kar zadeva države EU, tudi uživamo. Kajti ta mir se je, kot vse kaže, do neke mere izkazal za umetnega in se zato pričel krhati. Probleme sedanjega trenutka bi morali zato začeti naslavljati z duhovno resnostjo in ne z bežanjem v pravljično resničnost levega in desnega populizma, saj nas bo ta pot bega privedla le do vnovičnega kesanja za storjene napake. Krščanstvo pač ni in v zavesti kristjana tudi ne more biti zgolj srčika evropske identitete, temveč pomeni duhovno revolucijo, ki svet na način osebnega spreobrnjenja spreminja na bolje. Žalostno bi torej bilo, če se kristjani ne bi opogumili in prevzeli pobude za udejanjenje sprememb, ki jih od nas terja sedanja Evropa. Najbolj očitno morda prav v aktualnem migrantskem vprašanju.
[1] Prvotno se je krščanstvo imenovalo pot. Tudi same herezije so bile v resnici zmotne poti znotraj Cerkve. Danes pa se na žalost zdi, da vse hudo prihaja od zunaj, od drugod.
[2] Najbolj očitno v demografiji.
[3] O tej temi v slovenskem kontekstu antikatolicizma teče beseda tudi v intervjuju z Gorazdom Kocijančičem, »Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma«. Dostopno na: http://pogledi.delo.si/ljudje/antikatolicizem-je-slovenska-varianta-antisemitizma (15. 6. 2017).
[4] Kakor tudi ne o mnogih drugih vidikih sodobnega sveta seveda, npr. o socialni pravičnosti.
[5] V angleščini »christendom« za razliko od »christianity«, ki pomeni vero utemeljeno na cerkveni izkušnji. Kristus je namreč ustanovil Cerkev, ne krščanstva. V tem smislu so na mestu tudi besede zgodnjekrščanskega avtorja, apologeta Tertulijana: »Kristus se ni imenoval običaj, temveč resnica.«
[6] Sedanji papež je deležen precej več notranje cerkvenih kritik kot npr. njegova predhodnika. Tudi kar se tiče njegovih izjav o migrantih. Hkrati je odziv krogov, ki so se oddaljili od Cerkve bolj pozitiven, kot bi marsikdo pričakoval, glede na to, da Frančišek ne spreminja vsebine, ampak predvsem poudarke. V tem je preprosto rečeno njegova »revolucija«.
[7] National Catholic Reporter (10. 11. 2015), citirano po Zulehner, Entängstigt euch!, str. 7.
[8] Na splošno lahko govorimo o vsem lagodju, na katerega smo se navadili. Cena za to pa so bila in so še vedno tudi poceni delovna mesta za Neevropejce in pa, kar je izvirni greh vojskovanja med narodi, cvetoča trgovina z orožjem.
Prvič objavljeno v reviji Tretji dan, Letn. 46, št. 5/6, 2017 str. 69-76. Za celoten prispevek mi pišite na tadej@rifel.si. 🙂