Najprej bi se rad zaustavil pri besedi zdravilo. Platon v svojem slavnem Sedmem pismu takole zapiše: »Ali ne drži, da mora tisti, ki hoče dajati nasvete bolnemu človeku, čigar način življenja je škodljiv za njegovo zdravje, temu najprej spremeniti način življenja – in šele, če ga je ta voljan v tem poslušati, mu da tudi nadaljnja navodila. Če pa bolnik tega ne želi, bi jaz imel za pravega moža in zdravnika tistega, ki se takšnemu svetovanju izogiba, medtem ko bi nasprotno imel za nemožatega in nestrokovnega tistega, ki bi to prenesel.« (330c-331a).

Vprašanje, ki si ga torej zastavljamo z zdravilom za nihilizem, ni toliko stvar problema, ki ga vidimo mi sami, temveč pripoznanje tistih, ki so »bolni«. Tudi sam se pridružujem misli, da je človek danes od peta do glave potopljen v prisilo smisla, ki nam jo narekuje sodobna potrošniška družba. Še posebej mladi rod pa je pri tem izpostavljen raznoraznim vrstam okužb.

Tako kot je nekdaj Nietzsche prepoznal nihilizem v družbi in kulturi, tako je tudi danes prva naloga filozofov, da opravimo to pripoznanje. Vendar kot rečeno smo popolnoma nemočni oziroma celo neumni, če hočemo zdraviti tiste, ki sami ne vidijo zablode brezsmiselnosti sveta okrog njih. Nihilizem je močan ravno v tem, ker gre za stanje duha in zato se mu lahko uspešno upremo samo na duhovni ravni.

Ko sem izbral naslov za tole kratko intervencijo, sem imel v mislih pojem duhovnih vaj, kot ga v svojih delih o antični filozofiji razume Pierre Hadot. On pod duhovnimi vajami razume različne prakse, ki naj bi v končni fazi pripeljale do korenite spremembe človekovega bitja. Pri tem gre za razliko od zunanjih dejanj, izključno za notranjo dejavnost uma in volje.

Hkrati gre za izbiro življenja ali kot to na primeru platonske akademije razloži Hadot: »Živeti po filozofsko pomeni predvsem obrniti se k intelektualnemu in duhovnemu življenju, izvesti zasuk, spreobrnjenje, ki vključi celotno dušo, se pravi vse moralno življenje. Učenost ali vednost za Platona dejansko nista nikoli zgolj teoretsko in abstraktno spoznanje, ki bi ga lahko že izdelanega položili v dušo.« (Kaj je antična filozofija, 77). Izbira se imenuje filozofija, ki pa je danes večinoma oropana duhovnosti. Zato je potrebno ponovno odkriti moč duhovnih vaj, s katerimi se lahko lotimo tudi neprijetnega gosta med mladimi.

Če se še enkrat vrnem k Sedmemu pismu, Platon v njem takole opiše duhovno pot: »Na tak način in v skladu s temi razmisleki živi takšen človek; posveča se svojim dejavnostim, kakršnekoli že so, ob vsem pa se vedno drži filozofije in takšnega vsakodnevnega načina življenja, ki bi mu v čim večji meri naklanjalo, da bo dovzeten za učenje, da bo pomljiv in v sebi sposoben za trezno razmišljanje; način življenja, nasproten temu pa vztrajno sovraži.« (340d)

Kot eno izmed konkretnih vaj Hadot na podlagi Platona predstavi boj proti malenkostnosti. Mislim, da gre pri tej besedi za resnični obraz današnjega nihilizma, ki se razjeda povsod v družbi in kulturi. Tako v Državi preberemo sledeč opis: »Malenkostnost je namreč nadvse nasprotna duši, ki naj bi vselej težila k božanski in človeški Celoti in (božanskemu ter človeškemu) Vsemu. […] Misliš, da je možno, da bi se razumu, ki mu je lastno dostojanstvo in motrenje vsega časa in vse bitnosti, človeško življenje zdelo nekaj velikega. […] Torej se takšnemu človeku tudi smrt ne bo zdela nič strašnega.« (486a-b)

Galimberti je imel torej prav, da je spregovoril o gostu med mladimi in se je motil, ko ga je okitil z grozo. Strahopeten in svobodnega človeka nevreden značaj nima namreč nič skupnega s filozofijo. (Prim. Drž 486b). Filozofsko zdravilo je torej pogum, ki temelji na človekovi duhovnosti.

Prispevek na konferenci Nihilizem med mladimi – kakšno zdravilo ponuja filozofija?