Prispevek na mednarodnem pedagoškem seminarju Pedagogika v Dialogu, Škofja Loka, 16. 6. 2018

Najprej se zahvaljujem organizatorjem konference za priložnost, da z vami delim nekaj svojih misli o tako pomembni temi, kot je vprašanje dialoga v pedagoškem procesu. Prepričan sem namreč, da je v konceptu dialoga veliko pomembnih poudarkov, ki jih prehitro lahko spregledamo, saj nekako menimo, da je dialog kot pozitivna vrednota nekaj povsem samoumevnega in enoznačnega. To ima potem za posledico, da šepa naša pedagoška praksa, saj niti ne vemo niti ne znamo udejanjati nekaterih temeljnih načel dialoga v skupini otrok in učencev.

Pri vstopanju v problematiko nam lahko zelo pomaga pedagogika dialoga, kot jo razvija profesor Eugene Matusov, ki deluje na Univerzi Delaware v ZDA, sicer pa je po rodu iz Rusije. Zato ni presenetljivo, da mu je glavni navdih pri njegovi teoriji o dinamiki odnosa njegov rojak Mihail Bahtin, filozof in literarni teoretik, ki je veliko razmišljal o tematiki dialoga. Dialoška zasnova vzgoje, katere končni kriterij je ontološki (tj. tisti, ki je povezan z bitjo) angažma učeče osebe (Kroflič 2013, 55), se torej s tem umešča med tiste pedagoške teorije, ki v središče postavljajo človeka. Matusov poudarja, da bi se morala dialoška pedagogika graditi okoli otrokovih oz. učenčev obstoječih življenjskih interesov, skrbi, vprašanj in potreb. Izhodišče dialoga je torej celovita človekova oseba. V tem smislu se tak način tudi bistveno razlikuje od tistih, kjer je dialog razumljen samo kot neke vrste orodje za doseganje drugih ciljev. Matusov namreč postavlja ostro nasprotje med ontološko pogojeno in zgolj instrumentalno dialoško pedagogiko. Temeljna razlika, ki jo je vpeljal v svoji knjigi »Journey into Dialogic Pedagogy«, je, da lahko pedagoški dialog v praksi uporabljamo tudi za doseganje izrazito nedialoških in needukativnih ciljev, kot so recimo povečanje uspeha na testih znanja in pri rezultatih učenja, poglabljanju učenčevega znanja pridobljenega zunaj pedagoškega dialoga, spodbujanje motivacije učencev ali pa celo angažiranje učencev pri analizi socialnih nepravičnosti. Nedialoškost Matusov namreč razume kot vnaprej določene kurikularne cilje, do katerih morajo učenci priti. Ti pa po definiciji nasprotujejo odprtemu duhu dialoga, v katerem vsi udeleženci, tako učenci kot učitelji, ustvarjalno razmišljajo o temah, vprašanjih in raziskovanju, ki se jim posvečajo.

V tem kratkem času, ki je namenjen za mojo predstavitev bi rad z dvema nazornima in konkretnima primeroma pokazal, za kakšno razliko med instrumentalno in ontološko dialoško pedagogiko natančneje gre. Upam, da vam bo to ponudilo dovolj gradiva za vaš nadaljnji razmislek.

Pedagogika je vselej dialoška, zato ni povsem ustrezno govoriti o tem, da bi šele morala biti dialoška, pravi Matusov. To utemeljuje – in pri tem ni osamljen (Bahtin, Buber, Sidorkin) – s tem, da je iskanje smisla, kakor tudi človeštvo kot tako, v temelju dialoško naravnano in da to vstopa tudi v pedagoške in izobraževalne procese. Lep pokazatelj tega je eksperiment, ki ga je Matusov izvedel s svojimi sodelavci. Za potrebe študije je opravil intervjuje z ljudmi različne starosti z različnim socialnim, izobrazbenim, ekonomskim statusom, ki so bili iz treh držav (Rusija, ZDA in Brazilija). Vsem je postavil enako hipotetično vprašanje: Predstavljajte si, da bi znanstveniki odkrili čarobno tabletko, ki bi vam v trenutku omogočila vsrkati vse znanje in osvojiti vse veščine. Za katere vrste oz. vidike učenja bi uporabili tabletko in za katere bi ga zavrnili? Glavna ugotovitev študije je bila, da je večina vprašanih posredovala odgovore na podlagi dveh vrst želenega znanja, ki ravno ustrezata razliki med instrumentalnim in ontološkim učenjem. Zato je sedaj na mestu, da podrobneje predstavim razlike med njima.

Pri instrumentalnem učenju gre pravzaprav za razvrednotenje procesa učenja, saj se osredotočamo izključno na cilje, ki jih želimo doseči. Pri takem tipu učenja, je proces učenja pogosto razumljen negativno kot poraba časa, poraba napora, frustriranost, bolečina, celo ponižanje. Gre pretežno za dolgočasno memoriziranje dejstev, pri čemer se nič ne dogaja, kar nas jezi, straši in nam jemlje samozavest, hkrati pa nas lahko še finančno obremeni. Pomembno je tudi, da je instrumentalno učenje zelo definirano, omejeno v prostoru in času, merljivo in usmerjeno na določen cilj. Pri tem gre dejansko za ločenost med človekom in učenjem, zato lahko vse to zapakiramo v posebno tabletko, ki nam olajša vse zgoraj našteto. Zato bi jo z veseljem vzeli, da bi nam bilo to vse prihranjeno. Instrumentalno učenje je predvsem osredotočeno na doseganje učnih ciljev oz. standardov znanja. Je proces, ki je ocenjen s kriteriji, ki so postavljeni zunaj tega procesa. Po taki vrsti učenja ljudje ne doživijo nikakršne bistvene spremembe, saj ostanejo enaki. Do resničnega dialoga v njih samih ne pride.

Nasprotno je ontološko učenje proces učenja, ki ima vrednost v samem sebi in ga razumemo pozitivno ter zadovoljujoče. Je zanimivo, saj gre za izzive, ki sicer vključujejo tudi frustracijo in bolečino, a to je del procesa in ne nekaj, kar nas straši in ovira. Gre za globoko in nedokončano razumevanje. Pomembni so odnosi z drugimi. Pomembna je rast in nasploh celota življenja. Gre za ustvarjalnost, polno dogajanja in preizkušanja. Človek postaja drugačen, in sicer tudi preko dramatičnih, celo tragičnih dogajanj. Ontološko učenje ni omejeno na čas in prostor in je, kot že rečeno, nedokončan proces. Učenje je v tem primeru pomemben trenutek osebnega življenja in torej ne more biti ločen od človeka, saj nas v temelju definira. Ontološko učenje je proces, ki sam definira svoje kriterije za kvaliteto in vrednote. Kot je to lepo na kratko opisal eden izmed intervjuvancev, ko je zavrnil čarobno tabletko: »Ne želim si skrajšati življenja.«

Če sedaj povzamemo. Pri instrumentalnem učenju gre za temeljno ločenost med otrokovim oz. učenčevim življenjem in njihovim izobraževanjem. Slednje je ločeno od smisla vzgoje in izobraževanja in je zgolj slabša ali boljša priprava na življenje. Nasprotno ontološko učenje ohranja enost življenja in izobraževanja. To je zelo dobro izrazil John Dewey v svojem slavnem izreku: »Izobraževanje ni priprava na življenje, temveč je izobraževanje življenje samo … Potemtakem gre za proces življenja in ne za pripravo na bodoče življenje.« Ontološki dialog je sam po sebi dramatičen, poln presenečenj pri učenju tako za učečega kot za učitelja. Tudi instrumentalni dialog je lahko tak, ampak zgolj po naključju.

Da bi še bolje razumeli, za kako odločilno razlikovanje med tema dvema pristopoma gre, si poglejmo še drugi po mojem mnenju zelo nazorni primer. Matusov veliko svojih predavanj o dialoški pedagogiki začne s preprostim vprašanjem, kaj pomeni stavek »Eugene je tukaj«. Pri tem dobi od slušateljev zelo raznolike odgovore. Ob tem razmišlja, kaj se pri tem procesu pravzaprav dogaja. Gre za več različnih poudarkov, ki tvorijo jedro dialoga, razumljenega v širši bivanjski oz. celo bitni (ontološki) dimenziji.

1. Iskanje pomena je vedno ustvarjalno. Gre vedno za možnosti, ki niso določene vnaprej. Nikoli torej ne morem povsem predvidevati, kako bo nekdo odgovoril na omenjeno vprašanje. Tudi če predvidevam določene odgovore, sem še vedno lahko presenečen, kakor tudi publika, ki ji je to vprašanje zastavljeno.
2. Smisel se oblikuje v interakciji dveh različnih zavesti. Pri tem je bistvena vrzel, ki nastaja med njima, saj si nista povsem dostopni. Vendar brez tega vendarle ni nobene novosti v spoznanju. Znanje se vzpostavlja kot most med zavedanjem v sebi in razumevanjem ter nerazumevanjem drugega.
3. Iskanje smisla je posredovano z vprašanjem. Ne samo z izvornim, temveč tudi s tistim, ki se pojavi kot odgovor. Npr. Kaj nam želi s tem povedati?

To troje ima sedaj pomembne posledice za pedagoški proces oz. za izobraževanje nasploh.

1. Če je učenje iskanje in tudi spreminjanje smisla, ne more biti nikoli nadzorovano ali celo vzpostavljeno s strani učitelja. Pozitivno formulirano: učenje in tisto, kar se naučimo, je vedno presenečenje za učečega in učitelja.
2. Učenje je vedno dialoško oz. diskurzivno. Torej proces, ki se vzpostavlja med različnimi zavestmi učitelja in učenca.
3. Učenje je vedno posredovano z vprašanjih tistih, ki se učijo in samo tistih, ki učijo.

Če sedaj primerjamo ta način s klasičnim ciljno-usmerjenim učenjem, ki ima sicer lahko značilnosti dialoga, a je vendarle hkrati v temelju nedialoško. Matusov ostro razlikuje izobraževanje kot pedagoško prakso in kot pedagoški projekt (ideologijo). Sleherno izobraževanje ima kali dialoga, a so te zatrte z večinoma nedialoškimi pristopi. Tudi tako preprost primer iz matematike, da je 2+2 vedno 4, je lahko postavljen v kontekst življenja neresničen. Vemo namreč, da 2 prijatelja + 2 druga prijatelja ne tvorita celote štirih prijateljev. Jasno je, da se  mora vsak izobraženi poučiti o osnovni matematični operaciji, res pa je tudi to, da je ta tendenca poenotenja med učečim in učiteljem lahko zelo nevarna. V tem je srž Matusove klasične, tradicionalne oz. konvencionalne pedagogike, ki je sicer lahko zelo uspešna v doseganju ciljev, a hkrati zelo neuspešna pri tem, da iz naših šol izhajajo srečni in zadovoljni ljudje.

To pa je že tema za kakšno drugo omizje. Upam, da bomo v prihodnje tudi v slovenskem prostoru pogosteje slišali poglobljen premislek o dialogu. Za to je za konec na mestu citat svetle izjeme prof. Krofliča, ki izpostavlja ključni problem: »[…] tudi za podobo otroka kot ranljivega bitja potreb trdimo, da izhaja iz strokovno neustreznega pogleda na otroka kot razvojno nezmožnega bitja, ki bi mu bilo neodgovorno prepustiti možnosti samostojnega odločanja v vzgoji, saj smo le odrasli tisti, ki vemo, kaj je zanj dobro in dolgoročno koristno (Kroflič, 2012). Nove raziskave otroštva namreč potrjujejo, da otroci že v predšolskem obdobju razmišljajo in konstruirajo nove pojme, v igri in umetniškem ustvarjanju z imaginacijo preizkušajo nove in nove družbene vloge ter so pripravljeni na sprejemanje bližnje osebe in socialno občutljiv dialog (prav tam).« (Kroflič 2013, 55).

Literatura:

• Kroflič, R. (2013). Pripoznanje zmožnega otroka in ontološki angažma v dialogu – pogoj participacije in vzgoje za aktivno državljanstvo. V: Taštanoska, Tanja (ur.), Amnå, Erik. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, 2013, str. 53-57.
• Matusov, E. (2009). Journey into dialogic pedagogy (13-chapter monograph). Hauppauge, NY: Nova Publishers.
• Matusov, E., Miyazaki, K. (2014). Dialogue on Dialogic Pedagogy. V: Dialogic Pedagogy: An International Online Journal, Vol. 2 (2014): https://files.eric.ed.gov/fulltext/EJ1148755.pdf