Zadnjih nekaj let pogosto prebiram pravljice. Nič neobičajnega za starše otrok, ki še ne znajo sami brati. Pa vendar se zavedam, da je ravno v pravljicah skrito veliko neobičajnega, morda celo tujega našemu življenju. Hkrati pa te zgodbe vsebujejo nekaj skrivnostno resničnega. Prinašajo izkušnjo, ki je tako drugačna od naše vsakdanjosti in ravno zaradi tega tudi tako resnična. To je daleč od običajnega in površnega razumevanja, da gre v pravljicah za navidezni, izmišljeni svet, ki je bil ustvarjen za otroke. Mar res mislite, da starši beremo pravljice zgolj zaradi otrok, ne pa tudi zaradi sebe? Ali se vam še ni nikoli pripetilo, da ste se ravno s pravljicami vrnili v neko resničnost, ki jo njeno običajno razumevanje ne more posredovati? Da ste se ob branju le teh umirili in spočili svojega duha od hitenja tega sveta. Zakaj je tako, da nas pravljice tudi v odrasli dobi preprosto tako privlačijo?

Ima pa neobičajnost pravljic tudi vsebinske razloge. Še posebej, če pravljice niso del naše kulturne in zgodovinske zavesti. Kot na primer tiste, ki jih trenutno prebiram in izvirajo iz starodavne Kitajske in Koreje. Veliko več neposrednosti je v njih. Skoraj v vsaki nekdo zelo trpi ali celo umre, kar je opisano brez olepševanj. Morda pa je to samo zato, ker gre za prave zgodbe in ne samo za prilagoditve le teh otroškim ušesom. Ne bom pozabil, kako sem bil neprijetno presenečen, ko sem v eni od otroških slikanic odkril zelo zanimivo verzijo pravljice o Rdeči kapici. Slednja je za razliko od klasične verzije v gozdu srečala prav simpatičnega volkca, skoraj enake velikosti kot deklica, ki je zato, skupaj z babico kasneje seveda ni mogel požreti, ampak ju je samo prestrašil, da sta se skrili v omaro. Zato ga je lovec pozneje samo odpodil ter namesto iz volčjega trebuha iz babičine omare rešil prestrašeno deklico in babico. V tem primeru ne moremo govoriti zgolj o do neke mere še razumljivi prilagoditvi sicer zelo krvoločne pravljice (toliko o naši Zahodni neposrednosti), ampak kar o potvorbi osnovnega sporočila. K Rdeči kapici se bom še vrnil.

Ob vsej tej drugačnosti in nenavadnosti pravljic se torej predvsem zavedam, da nobene pravljice niso tako drugačne od nam poznanega sveta. Zakaj ne? Ker govorijo o življenju, ki je v svoji skrivnostnosti vsem ljudem na nek način poznano in do katerega ima vsak izmed nas poseben dostop. To je v osnovi tisto življenje, ki se odvija neodvisno od nas, in sicer na neki ravni, ki se je le redkokdaj zares zavemo, če sploh. Ravno pri branju zgodb se učimo o tem vsem ljudem skupnem življenju. Hkrati pa mi sami kot osebe živimo vsak na svojski način in oblikujemo življenje, na katerega pa imamo, vsaj tako se zdi, velik vpliv.

Če povem drugače, ker se mi zdi to zelo pomembno, gre za to, da o življenju v prvem pomenu v resnici vemo zelo malo, ker nas v mnogočem presega. Smo le njegov majhen delček, ki pa si želi venomer znova odkrivati celoto. Hkrati pa to isto življenje v drugem pomenu živimo na ravni, ki nam je zelo poznana. Največja umetnost življenja, ki ga živimo kot osebe, pa je, če smo zmožni biti zares prinašalci tistega življenja, ki ga vsi iskreno in vneto iščemo. Pri  tem nevidna moč življenja postaja vidna (ali pa nevidna) ravno skozi nas in naš način življenja. Po eni strani je torej v igri naše zaupanje, da ni vse odvisno od nas, po drugi pa pogum, da si upam soustvarjati življenje s svojimi odločitvami in dejanji. Ko je to dvoje združeno, smo zares svobodni.

Če se zopet vrnem k otrokom. Ti se učijo iz opazovanja in doživljanja življenja drugih. To se mi zdi izjemno! Šele kasneje v dobi odraščanja pridejo do tega, da sami odločajo o svojem življenju. Če to dvoje, torej učenje od drugih in odločanje zase ni v ravnovesju, lahko pride do dveh temeljnih odklonov človeškega življenja: do odvisnosti od drugih ali pa do njihovega zapostavljanja. V prvem primeru smo mi žrtve drugih in igramo izrazito pasivno vlogo v življenju. V drugem primeru pa so drugi naše žrtve in igramo izrazito aktivno vlogo v življenju. Manjkata pa ravnovesna elementa, ki smo ju že omenili, zaupanje in pogum, ki pa sta utemeljena v odnosu do drugih.

Ozrimo se za trenutek v ta naš svet. Ali res na njem takoj opazimo dobre in slabe ljudi? Čeprav po navadi razmišljamo o svetu na način, kot da je razdeljen na dobre in slabe ljudi, pa vendarle to ne drži povsem. Gre bolj za dobro in slabo življenje, ki ga ti ljudje živijo. Zelo dobro se spomnim prizora iz filma My Name is Khan, kjer mama svojemu sinu poskuša razložiti, da bistvo razdeljenosti ni v tem, da je on musliman, njegovi sovražniki pa so hindujci, ampak v sovraštvu, ki mu ga izkazujejo tisti, ki ga pretepajo, ne glede na to, kdo so po svoji verski identiteti. To kaže na neko globljo razdeljenost, ki je usidrana v človeka.

Človek nikoli ni popolnoma slab ali dober, temveč je nekje vmes. Je razpet med zemljo in nebom, bi lahko rekli. Kako potem pride do razdelitve na dobro in slabo življenje? Ravno s tem, da je človek v tej razpetosti kdaj bolj usmerjen proti smislu, proti nebu in udejanja dobro življenje, drugič pa k niču, proti zemlji in uresničuje slabo življenje. To velja vedno in povsod in temu boju v razpetosti človeku ni moč uiti. Poglejmo si primer iz znane pravljične zgodbe, s čimer se spet vračam k Rdeči kapici. Izbral sem si zelo osnovno zgodbo, ki jo vsi poznamo, kar pa nikakor ne pomeni, da je tudi njeno simbolno ozadje enostavno in razumljivo. Ti delčki smisla pa so hkrati vsebovani tudi v vseh velikih zgodbah, ob katerih se navdihujemo ljudje.

Osredotočil se bom na zgolj tri vidike, ki se vsi nanašajo na srečanje med Rdečo kapico in volkom. Prvič. Rdeča kapica volka, ki ga sreča, ne prepozna. Drugič. Volk to izkoristi in deklici svetuje, da naj za babico nabere nekaj cvetic in se šele potem odpravi naprej po poti. Tretjič. Rdeča kapica volka uboga in s tem se pojavi priložnost zanj, da prej pride k babici in jo pod lažno pretvezo požre.

Sedaj pa me zanima, kaj nam ti elementi zgodbe razkrivajo o življenju, o njegovi skrivnostnosti pa tudi o našem dejanskem življenju, ki ga živimo kot osebe? Najprej to, da se ne moremo izogniti temu, da bomo v življenju tako ali drugače soočeni z nevarnostjo ali preizkušnjo. Dobri nameni (obisk bolne babice v zgodbi) ne preprečijo pojavitve zlih namenov (v zgodbi jih ponazarja volk, ki bi rad pojedel babico). Pri tem soočenju nič ne pomaga, ampak prav nasprotno škoduje, če se delamo, kot da nevarnosti sploh ni. Pravljica bi v resnici izgubila svoj osnovni okvir, če bi Rdeča kapica volku preprosto rekla volk in se z njim na nek način soočila.

Kot drugo opazimo, in tega ne smemo spregledati, ker je ključno za dinamiko dobrega in slabega, da volk pristopi s prijaznostjo in s prav nič slabim predlogom (v zgodbi to ponazarja nabiranje cvetlic). Zlo v svetu se uresničuje preko dobrega, saj je zlo kot nekakšen virus, ki sam od sebe ne more obstajati, razen če se ne prilepi na nekaj dobrega. Odgovornost za to, da Rdeča kapica skrene s poti (dobesedno!) gre torej iskati pri njej sami. Najprej zato, ker nevarnosti (volka) ni prepoznala in drugič, ker je v hipu pozabila na opozorilo ali naročilo svoje matere, da naj se s tujci ne pogovarja (gre za neupoštevanje drugih). Hotela je biti samostojna, pogumna in najbrž tudi odrasla deklica, ki ve, kaj je prav in kaj ne. S tem, ko uboga volka, sama sproži proces uresničitve slabega. Odgovornost in pogum bi nasprotno pokazala, če bi se znala mikavnemu nasvetu volka upreti. Seveda to ne pomeni, da je volk popolnoma nedolžen. Pove pa to, da delitev na slabega volka in dobro Rdečo kapico še zdaleč ni tako samoumevna. In tako je tudi v našem življenju. Dobri in slabi ljudje preprosto ne obstajajo. Zlo se kaže kot nekaj na videz dobrega in ljudje z dobrimi nameni mu podlegajo. Življenje je tisto, ki pokaže pravo vrednost človeka. To je nauk zgodbe iz začetka Rdeče kapice, kot ga vidim sam. Nikakor ne mislim, da je moja razlaga popolna in da se je ne bi dalo še razviti. Vabim vas, da mi pri tem mojem iskanju smisla določenih zgodb pomagate!

Ko sem razmišljal o temi tega prvega nagovora, sem izhajal iz zavedanja, da lahko povem zgolj tisto, kar sem bil do sedaj zmožen spoznati. Najbrž pa smo vsi nekoliko bolj nagnjeni k temu, da bi povedali tisto, kar želimo, da drugi spoznajo. Zgodbe, posebej še pravljice, ne glede na to, da jih imamo, kot sem dejal, za otročje in neresnične, govorijo ravno o tistem, kar lahko spoznamo samo, če to res doživimo. Če življenje, ki je skrivnost, teče skozi naše osebno življenje. Izbral sem si zelo preprosto zgodbo, ki pa je taka zgolj na prvi pogled. Prav v vsaki pravljici se namreč skriva delček resnice o življenju. To načeloma vemo, a bi se vendarle morali bolje zavedati, da pravljice niso namenjene zgolj prebiranju, ampak tudi premišljevanju in iskanju globljega sporočila.

Zato sem zelo hvaležen za priložnosti, da lahko v tem obdobju svojega življenja otrokom prebiram pravljice! Da lahko skupaj z njimi stopam v neobičajen in skrivnosten svet. V teh zgodbah se mi razkriva življenje.

Gre za besedilo 1. epizode podkasta Drevo življenja.