Uvodno pojasnilo

Slovenija je tudi moja in tvoja duhovna domovina. Kaj to pravzaprav pomeni? Najprej verjetno to, da smo Slovenci tekom zgodovine ustvarili prostor ne samo materialnega ali kot bi danes razumljiveje rekli, gospodarskega razcveta, temveč tudi vsega tistega, kar nima cene in je na nek način neminljivo. To je svet umetnosti, literature, religije, jezika in vsega, kar niti besede ne morejo izraziti. Je nekakšen svet tišine, ki je za mnoge izmed nas posvečena, kot je posvečeno vse prvinsko in neokrnjeno v naši prelepi deželi. Tudi to je prostorje duhovnosti. Tišina preštevilnih skritih kotov v gozdovih in tišina juter v krušljivih skalah. Ali pa morje, ki tiho valovi v večerni zarji. Odtis tišine imajo v sebi tudi vsi tisti, ki jih ni več med nami in o njih pričujejo podobe v besedi, sliki, delih … V resnici je s pečatom tihote zaznamovan prav vsak, ki se zaveda svoje minljivosti že za časa življenja. To je stanje duha, ki kljub krhkosti sveta upa na večno domovino. Nadalje je torej duhovna domovina kraj, ki ga vsi šele pričakujemo. Je to še Slovenija? Odgovor ne more biti enoznačen. Je, če mislimo na bistvo vsake, torej tudi slovenske dežele. Ni, če si predstavljamo deželo na zemlji. V čem je potem sploh smisel, da razmišljamo o domovini, ki je v radikalnem smislu pravzaprav ni? Odgovor je preprosto protislovje. Ravno v odmikanje uresničenja duhovne domovine je položena njena srž. O njej ne moremo imeti niti prave ideje v vsakdanjem pomenu, kajti to bi že pomenilo, da smo ji dali status znanega in dostopnega. Resnična duhovna domovina je stvar vere v to, da pod površjem vsega obstoječega ali pa tik nad njim obstaja resničnost, ki je ni mogoče zaobjeti s človeškimi kategorijami. Kljub temu je realna in to celo bolj kot vse vidno in otipljivo. Kako jo potem lahko izkusimo, se do nje sploh opredelimo? To bi bilo popolnoma nemogoče, če ne bi bili ljudje, torej tudi Slovenci, duhovna bitja, ki imajo to moč, da resničnost dojemamo tudi na duhoven način. Pojmi ne zadoščajo več, potrebujemo simbolno govorico, ki izhaja iz neposrednosti življenja. Duhovna domovina daje odgovor na vprašanje, kaj Slovenija lahko postane in ne, kakšna bi Slovenija morala biti. Ker ta razlika na prvi pogled ni tako očitna, potrebuje dodatno razlago.
Če otroku govorimo o vrednotah, mu po navadi pridigamo o edinem pravilnem načinu življenja. Večina otrok se nekako ukloni temu načinu in postanejo poslušni državljani. Žal pa se najde le malo takih, ki se ne morejo upreti temu, da se ne bi uprli. Vendar ni treba, da smo razočarani zaradi njihovega navideznega neuspeha, temveč zato, ker jih je (pre)malo. Povsem drug pristop pa ubere vzgojitelj, ki otroku predstavi prihodnost kot priložnost za življenje. Tu gre za nekaj povsem drugega v primerjavi s tem, kar otrok sedaj doživlja in jemlje kot pravilno. Rezultat uspešnega procesa so odgovorni državljani. Žal pa se najde večina takih, ki temu načinu ne zaupajo, ker se predvsem bojijo sleherne spremembe. Zato slej ko prej izberejo (četudi se najprej močno upirajo sleherni avtoriteti) eno in edino razlago življenja, ki jim slepo sledijo. Mislim, da je več kot očitno, kateri od obeh vzgojnih načel temelji na duhovnem temelju. Slovenija je lahko duhovna domovina za tistega, ki hrepeni po svojih priložnostih. Pravih odgovorov nam ne more dati nihče drug kot edinole mi sami v iskanju duhovnih temeljev življenja.
Naj zato v nadaljnjem besedilu same v sebi spregovorijo tri zgodbe življenja. Bolj simbolnega kot resničnega. Simbol pa je realnost resničnega, ki se skriva pod njegovim površjem ali tik nad njim. Podobnost z resničnostjo je ravno tolikšna, da zgodbi ne verjamemo in toliko drugačna, da ji zaupamo.

1941

Josip se je povzpel po stopnicah v drugo nadstropje prostorne vile svojega sošolca in najboljšega prijatelja Izidorja. Tisti dan se še nista uspela srečati. Kako bi se, ko pa se je vsem tako mudilo na sestanek. Bil je april in zunaj je kimalo še zimsko vzdušje. Sneg je po nižinah že pobralo, a severnik se je še oklepal dežele s svojo močjo. Tudi pogled v hribovje je izdajal, da se zima še ne kani posloviti. Vendar to še zdaleč ni bil edini razlog, da se ljudje ne bi dolgo zadrževali na ulicah ali v parkih ali kod drugod, kamor bi vsaj za kratek čas uspelo pokukati pomladansko sonce. Vedeli so namreč, da se približuje dan, ko se jim bo zatemnilo tisto drugo, veliko bolj svetlo sonce, česar so se najbolj bali že vsaj zadnje dve leti in pol. Pomlad tudi z odhodom zime v resnici nikoli ne bo prišla. Sonce svobode ima temnega sovražnika, ki se je bližal iz severa in bo kmalu potrkal; kaj potrkal, podrl bo vrata in jih s tečaji vred vrgel v Jadransko morje. Narod pa se bo kot jagnje, ki ga peljejo v zakol, tiho uklonil in bo mirno sprejel svojo usodo. Kako bi bilo lahko sploh drugače? Po nekaj bornih poskusih, da bi imeli Slovenci, Hrvati in Srbi svojo državo, bo spet nastopilo bolj normalno (!) stanje udinjanja tujcem. »Prav zato sovražim vse tuje!« je bilo slišati iz ene izmed soban, ki jo je obšel Josip, potem ko se je nekako uspel orientirati v prostorju hiše, ki jo je sicer poznal že od otroških let, a je bila sedaj zelo drugačna. Tukaj sta se namreč dan za dnem igrala z Izidorjem. Josip je odraščal pri teti, starša sta mu umrla, ko je bil še dojenček. Mati kmalu po porodu zaradi hudega vnetja prebavil, oče pa med delovno nesrečo v rudniku krede. Ta izguba ga je spremljala skozi življenje in vseskozi je iskal svoj pravi dom, ki ga je postopoma najdeval v globokem odnosu z Bogom. Medtem ko je Josipova družina živela skromno iz dneva v dan, je bila Izidorjeva dokaj premožna. Oče se je ukvarjal s prodajo usnjenih izdelkov. Ob tem si je ustvaril lepo premoženje. Sodelavci so ga spoštovali zaradi njegove pravičnosti. Po vojni pa je bil eden izmed tistih trgovcev, ki mu je nova oblast trgovino odvzela in jo skupaj z nekaterimi drugimi združila v tako imenovane Naproze. Njega pa so hoteli zapreti zaradi veleizdaje. Še pravi čas se je z družino odpravil v Francijo, od tam pa ga je pot vodila naposled v Anglijo, kjer je pozneje spet odprl manjšo trgovino z igračami. Izidorja takrat ni bilo več z njimi. Dve mlajši sestri in brat, ki je bil ob selitvi še dojenček, so osmišljali življenje staršem v izgnanstvu. Mati pa je med transportom v malem francoskem mestecu oglušela, ko je v bližini počivališča na poti eksplodirala granata iz vojne. Izidor se je od družine ločil v Franciji. Hotel je ostati zakopan v svoje delo, ki ga je pripravljal z vso vnemo. Bogata knjižnica v mestu, kjer so se za nekaj mesecev naselili, mu je to omogočala. Ni hotel vsega pustiti in oditi. Enostavno je vložil preveč truda v pripravo besedila. Pisalo se je leto 1946, a ideja za knjigo se mu je rodila že veliko prej. Ravno tistega aprilskega dne pred petimi leti se je na svojem tedanjem  domu sešel z nekaterimi somišljeniki, da bi v zadnjem trenutku uspeli doreči podrobnosti o velikem načrtu, ki so ga imeli.

Prvič objavljeno v zborniku Slovenija 2041. Kratka predstavitev zbornika z mojo malenkostjo: Slovenija 2041.

Za celoten prispevek pišite na tadej@rifel.si 🙂