Bias, tako je bilo ime edemu izmed sedmih modrecev, ki so živeli v antični Grčiji, velja za precej nenavezanega človeka. Nekoč naj bi izjavil »Vse kar imam, nosim s sabo.« Te besede je uporabil na begu iz rodnega mesta, pri čemer ni imel pri sebi ničesar pomembnega v materialnem smislu. Imel pa je samega sebe, natančneje svoj karakter in predvsem modrost, po kateri je bil poznan.
Tega, da življenje ni sestavljeno samo iz vidnega sveta, se je zelo dobro zavedal tudi Halil Gibran, slavni libanonski mislec in pisatelj, ki je verjetno najbolj poznan po svoji knjigi Prerok. V njej na čudovit in hkrati zelo preprost način predstavi modrosti naslovnega junaka, ki se njegovih uvidov na mnogoterih področjih življenja. Tako na primer spregovori o ljubezni, zakonu, otrocih, pa o hrani in pijači ter obleki, o veselju, svobodi in bolečini, pa o času, govorjenju in molitvi.
Kar povezuje Biasa in anonimnega preroka je njuna modrost.
Druga, morda malo manj poznana, a zato nič manj prodorna in sporočilna Gibranova knjiga, pa je tista, ki govori o Jezusu, Sinu človekovemu. Pripoved je sestavljena iz pričevanj tistih, ki so se srečali z Jezusom. Nekatere osebe so zgodovinsko izpričane, druge so ustvarjene. Nekatere so nam že tradicionalno zapustile nekaj besed, drugim daje glas avtor sam.
Jezus v teh pričevanjih ni preprosto prepoznan kot modrec. Spoznamo ga kot praktika, čarodeja, tesarja, pesnika. Beremo celo, da Jezus ni bil krotak in da je bil celo okruten in nestrpen. Za druge pa je bil milostljiv, božanstven in Beseda. Vsekakor Jezus v tej pripovedi ni bil samo modrec oziroma prerok. Bil je nadvse kontroverzna osebnost. Morda še najbolj v tem, kar je izpričal s svojo smrtjo in vstajenjem.
Iz teh kratkih treh osebnih podob, ostaja za nas pomembno sledeče. Bias, prerok in Jezus so torej tri podobe modrosti. V njih gre za tri stanja človeške duše, ki je na poti popolnosti. Stanje nenavezanosti na materialne dobrine, uvida v skrivnosti človekovega bivanja in pričevanja o tem, da je življenje močnejše od smrti.
Da bi videli, se moramo odpovedati, odmreti. Ko pa nekaj umre, šele zares lahko znova zaživi. To je ta modrost življenja in umiranja hkrati.