Glagol »imeti« je danes zasidran v našo splošno zavest predvsem v smislu materialnih dobrin. Imamo take in drugačne stvari in še več si jih želimo. Nekatere od teh stvari so preprosto uporabne in brez njih bi si težko predstavljali življenje v sodobni družbi. Tak primer je na primer avto.

Pa vendar ga pri nas doma nismo imeli, saj nobeden od staršev ni imel vozniškega izpita. Kot otrok s tem nikakor nisem bil zadovoljen. Spomnim se, da sem prav z nestrpnostjo čakal, da se tudi jaz zapeljem z avtom, tako kot vsi moji vrstniki. Da se končno v miru usedem na zadnje sedeže in od tam skozi steklo opazujem okolico, ki izginja mimo mene. Imeti avto je zame pomenilo predvsem to, da imam neko prav posebno izkušnjo.

Danes, ko mi je avtomobilska vožnja poznana bolj kot lasten žep, se mi ta izkušnja ne zdi prav nič posebna. Prav nasprotno jo počasi že doživljam kot odvečno. Pa vendar še vseeno negujem tisto otroško zvedavost, pravzaprav nekakšno mističnost trenutkov, ko sedim v avtu in se vozim.

Zdi se, da »imeti« izžareva svojo moč v umanjkanju, torej v trenutku, ko še ni povsem doseženo. Ko pa dejansko nekaj imamo, moč počasi izpuhteva. Ne gre toliko za razliko med tem ali imamo nekaj materialnega ali nematerialnega, ampak za način, kako pristopamo k temu, kar imamo oziroma nimamo. Tudi vrednote na primer lahko hitro zapadejo skušnjavi tega, da jih »imamo«, pa nam potem v resnici ne prinašajo tistega, po čemer smo hrepeneli, ko jih še nismo imeli. Kdo namreč lahko reče, da popolno ljubi? Pa vendar je ljubezen tisto, za kar si vsi prizadevamo v naših medsebojnih odnosih.

Najbrž bi se le malokdo strinjal, da imetje kaže na neko skrivnostno lastnost človeka, ki ga dela drugačnega od drugih bitij. Človek namreč ima, tudi ko nima in obratno, ko nekaj ima, v resnici nima. Edina izjema je človek sam. Zanj velja, da se že vedno ima popolnoma. Morda je v tem treba iskati smisel Ciceronove misli, da je največje in najvarnejše bogastvo, če smo zadovoljni s tem, kar imamo.